... v celem snegu. A ne prav dolgo.
Z Dušanom sva se v torek (19.2.) namenila proti Kanjavcu. Od srede januarja je bilo težko najti primeren trenutek za naskok na dvoglavega smučarskega velikana, saj med sneženji ni bilo prav veliko otoplitev in časa za stabilizacijo snežne odeje. Do 2568 m pa nas čaka kar nekaj plazovitih pobočij z viškom (po mojem mnenju in izkušnjah) za Debelim vrhom, zato sva se tokrat lotila toplejše in bolj sončne možnosti pred Debelim vrhom.
Po eni uri ogrevanja od obračališča v dolini Suhe (678 m) do pl. Blato sva zavila s ceste in bila prisiljena prestaviti v višjo prestavo - pred nama tam po sneženju ni hodil še nihče. Naporno velečenje špure je bilo olajšano na izrazitih prisojah, kjer je že nastala osrenica. Nad Babjim stopom (blizu območja "Pri deklici" na kartah) sva prišla v izjemen snežni raj. Snega je toliko, da se ne vidi markacij na drevesih in mestoma sva morala po občutku in spominu slediti najbolj verjetni smeri. S pl. Laz sva nadaljevala levo proti Slatni in Kredi, na 1700 m zavila desno na Konjske police in sledila macesnom proti Debelemu vrhu. Na 1820 m naju je malo pred poldnevom prvič zagrnila nizka oblačnost, ki pa se je v dveh urah posušila. Nad 2100 m sva prišla na veter, sneg je bil zato bolj zbit, a se je še vedno prediral. Še 140 m više sva uzrla zadnjo strmino, ki naju je ločila do grebena Debeli vrh - Vršaki, in sklenila, da imava za ta dan gaženja dovolj. Ura je bila že dve popoldne, medtem se je navlekla visoka oblačnost in snežna podlaga je bila zaradi difuzne svetlobe precej slabo vidna.
Odsmučala sva po smeri pristopa; zgoraj po skorji suhega snega (nastala z vetrom), ki se je mestoma predirala, pod 2100 m pa po že zamrznjeni osrenici. Šele v Razóru na 1700 m sva se umaknila s sonca v senco in odvijugala tistih 150 pršičastih metrov do dna kotanje na 1550 m. Nato sva vpregla pse in zaradi velike količine snega težko sledila markirani poti proti pl. Pri jezeru. Precej izmučena sva zmogla še ta zadnji vzpon (vseh skupaj se je nabralo za 1900 m) in ob 17h začela s spustom proti pl. Blato. Pršiča je bilo tu na pretek, zasneženost pa odlična, zato se je dalo delati precej nestandardnih bližnjic naravnost po gozdu. Zgodba se je nadaljevala po cesti in ob 17:30 sva bila po prehojenih/presmučanih 24 km spet na izhodišču. Neobičajno izčrpana.
Za vstop v raj Fužnarskih planin se je treba potruditi in prav je tako!