Tudi druga skupina udeleženk tabora v Dolomitih se je osredotočala bolj na zavarovane plezalne poti, le vrstni red je bil drugačen.
Po prvi noči, ko smo prespali sredi neobljudene divjine, smo se Veronika, Mojca in jaz spopadle s težko ferato na Piz Boe. Prvih 100 višinskih metrov je bilo kar strmih, sicer pa nič posebnega. Naslednja ovira: vlažen kamin bi bila brez rukzakov mala malca, previsek malo zatem je pa itak sprožal samo vzklike navdušenja.
Vrh nas je nagradil s čudovitimi razgledi po vesoljski pokrajini, nadaljevanje do Passo Pordoi pa s srečanju s premnogimi italjanskimi turisti.
Naslednji dan se je malo drugačna druščina napotila na precej lažjo ferato Brigato Tridentino. Ta ima, kot pravijo vodnički, samo eno slabost: popularnost. Sicer je pa blizu ceste od Corvare proti Passu Gardena, skala je odlična, razgledi pa tudi.
Tretji dan nas je premamila vulkanska skala nad Porto Vescovim s ferato Delle Trinecee na La Mesolo in številni tunelčki v notranjosti gore, ki so prispevali k njenemu drugemu imenu: Way of the trenches. Gor dol, gor dol in že je bila mimo. Pa so obljubljali 5 ur plezanja!!!
Minuli tabor lahko povzamem takole: število plezajočih je nihalo, višinski metri tudi, užitki so se mešali s trpljenjem, a na koncu smo vse zadovoljne odpujsale domov.