V soboto smo z Andrejem, Tomijem in Tosjo (skoraj) sredi noči krenili iz Ljubljane proti Zajzeri. Še rahlo zaspani in v trdi temi smo se mimo tekaške proge napotili proti (očitno popularnemu) žlebu v Špiku Hude police. Konjenica je bila sicer v rahli prednosti, vendar smo jim pešaki tesno dihali za ovratnik. Čez spodnji, od plazov razdrapan del, se mimo zaledenelih slapov povzpnemo do vstopa v žleb. Tisto malo stopinj nesrečnikov, ki se pomotoma ali iz mazohizma podajo v teren v izključni domeni turnašev, je bilo težko slediti, tako da sem se v spodnji tretjini žleba pošteno nagaral. Višje nas je zajela megla in nam družbo delala vse do izstopa, kjer se ji je pridružil še ne preveč prijazen veter. O kakšnem Pecolu ter oh in sploh razgledih ni bilo ne duha ne sluha, zato smo po hitrem postopku obrnili in vrh pustili za naslednjič. Dilce so v vršnem delu škrtale, kako je bilo niže točno ne bi vedel, vendar sodeč po obrazih konjenikov je bilo več kot ok, saj se jima je smejalo še celo pot nazaj.
