Z Rokom sva praznik dela počastila z nekaj preplezanimi smermi v Preddvoru in se dogovorila , da v nedeljo poskušava preplezati Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači.
Pride Nedelja in z njo nova pošiljka dežja. Že po poti dvomim v pravilnost odločitve , a kljub ne pretirano lepemu pogledu proti Begunjščici se okoli pol šeste ure odpraviva z Ljubelja v smer...Ko prikorakava do vstopa v grapo , nama nekako na podlagi videnega (''lepo''narejena grapa), uspe ohraniti prvotni načrt. Prvi skalni skok mi ne povzroči pretiranih težav , a moj soplezalec Rok uporabi ''drytooling'' na napačni skali in odlomljen kamen ga vrne za par metrov v smer -dolina-.Hitro mi zakliče , da je vse O.K. in se znova loti skoka...uspešno . A ker ni vse zlato kar se sveti , se v dolino vrne njegova rokavica.Fant vse skupaj znova ponovi in ''že'' se lahko podava naprej . Jaz neizmerno dobre volje (pa ne zamerite gospod) hitro napredujem po zelo mokrem a trdno na svojem mestu ležečem snegu naprej . Tudi Roku se z vsakim metrom bolj jasni obraz, kar pa ne morem trditi za nebo.Čeprav nama vreme služi le za silo in razmere niso ravno naj , vzpon uspeva in v njem zelo uživava vse do izhoda iz grape in na koncu še do vrha . Sestop po Centralni grapi je začinjen z močnim vetrom , prekopicevanjem , vožnji po zadnji plati in glasnimi ''vzkliki radosti''( podobno jodlanju le artikulacija je slabša). HE HE HE . Turo zaključiva po štirih urah in ob kavi ugotoviva , da so dali hribi spet en krasen dan.
