Severozahodna grapa (M4/40-50º, 400 m)

Že pred 12 dnevi, točno na Silvestrovo, ko sem sestopal z Mojstrovk, sem opazil eno zelo lepo linijo v zahodnem ostenju Prisojnika, znanim pod imenom Kraj sten. Najprej smo želeli smer pobliže pogledat prejšnji vikend, a so visoke temperature botrovale odločitvi, da naj počaka. Pa smo šli vsaj pogledat včeraj, da vidimo kaj in kako, brez kakšnega konkretnega cilja... Kakšno razočaranje! Najprej ob prihodu na Vršič vse zaparkirano. Dobesedno vse. Pod Mojstrovkami smo našteli ob nekem trenutku 132 ljudi, še več jih je bilo poskritih v grapah. Dule, Marko in jaz smo krenili proti Prisanku in vse do zadnjega mislili, da smo sami. A smo se zmotili :) Pred nami točno na vstopu je bila še ena simpatična naveza. Najprej je poskusil prvi, potem drugi, naposled pa sta se odločila, da gresta naokrog. Meni je nekako ratalo preorodjariti čez slabo razčlenjeno skalo in zabiti prvi klin. Nadaljevanje je zgledalo lepše, vendar še bolj gladko :) Ko sem zaružil še pol raztežaja in dva slabo zabita kline više, pa sem od devetih parov nog, ki so v grapo vstopili okrog po obvozu čez rušje, začel kasirati vse od spindriftov, kosov ledu in tudi kamenja. Ko sem par konkretnih projektilov fasal v ramo in glavo ter se prenažrl (dobesedno) pršnih plazičev, sem bobu rekel bob - prenevarno. Par metrov splezal navzdol, potem pa v (najmanj) slab klin vpel vponko in se spustil dol. Da nismo prišli zastonj, smo tudi mi sledili predhodnikom po obvozu, čez nekaj strmega rušja v graben in od tam v spreminjajočih se razmerah odbrcali do vrha in priplezali na greben Prisojnika. Od tam pa po sosednji grapi v vse slabšem vremenu sestopili nazaj na Vršič. Kljub vsemu je bil lep dan in vsekakor odlična alternativa 100x prebrcanim grapam v Grebencu.
Z Duletom sva imela namen nočiti na prostem. Namen je bil izjemen, s seboj sva imela vso opremo. Ampak ko smo v koči s Pikijem in še enimi fatkoti, ki smo jih srečali v koči (Aleš, Urban in Dušan) nekaj pojedli in popili pa se pogovorili, se je najina vnema vsled vremena zunaj vse bolj nagibala k temu, da še malo ostaneva na toplem. S Špika sta prišla še dva fatkota, sveža alpinca Rok in Boštjan, tako da se je odločitev še bolj zavlekla. Naposled je zmagala hinavska plat človeka, tista, ki ji je udobje pomembno, in prespala v koči.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...