V soboto so se tečajniki pod okriljem Tjaše zakadili v posavske konce, in sicer v plezališče Armeško. Splezali so vse smeri in uživali na toplem jesenskem soncu. Po plezanju pa je nekaj plezalcev obiskalo domačijo Zakšek, kjer so si ogledali gradbišče in se najedli domačih dobrot. Tadej je dobil nekaj še za domov:)
Včeraj sva še enkrat skočila nad Krvavec do Ježa in splezala še Kratko domačo. Kratka ,sladka in krušljiva. Za sestop nisva izbrala Zvoha ampak po grebenu čez vrh Korena in nazaj čez Dolgo njivo. Danes pa je padla Železna kapla in fenomenalna skala, slika pa obstaja samo ena (Robi z sendvičem) sam je v Anžetovem arhivu :)
Po sobotnem kolesarjenju sva se se na nedeljski "poletni" dan odpravila še plezat. Planina Razor, pomoje najmanj obljudena planina v TNP-ju ,ker se morš z avtom pripeljat čez že skoraj pozabljene slovenske kraje, pa še nešteto ovinkov. Kičasto (po Sandijevo:pornič) res skoraj nobenega, samo kravji zvonci in svizci kalijo javni red in mir. Po cca. 2urnem dostopnem maršu prideva pod steno, ki je med vrhoma Škrbina in Meja. Za dobrodošlico doživiva pravo kanonado skal čez steno. Komaj preživiva (Majo celo neki...
Tudi druga skupina udeleženk tabora v Dolomitih se je osredotočala bolj na zavarovane plezalne poti, le vrstni red je bil drugačen.
Po prvi noči, ko smo prespali sredi neobljudene divjine, smo se Veronika, Mojca in jaz spopadle s težko ferato na Piz Boe. Prvih 100 višinskih metrov je bilo kar strmih, sicer pa nič posebnega. Naslednja ovira: vlažen kamin bi bila brez rukzakov mala malca, previsek malo zatem je pa itak sprožal samo vzklike navdušenja.
Vrh nas je nagradil s čudovitimi razgledi po...
Klasika, ki naj jo bi vsak preplezal. Včeraj sva z Arnetom uživala predvsem v srednjem delu kjer je skala res odlična, raztežaji in težave pa konstantne. Res pravo plezanje!!! O prepoznavnosti smeri priča srečanje z tujim alpinistom na Vršiču, ki naju je ogovoril in nama zaupal da je smer preplezal 40 let nazaj. Ob čimer v tebi zraste spoštovanje do plezalcev pretekle generacije.
Sodobni GPS-Zmajček naju je danes vodil v južno steno. Pognal naju je v strm dostop, kjer sva dodobra prelivala kapljice znoja. Ampak se je izplačalo saj sva zopet plezala v odlični skali in prelepi smeri, ki jo je na žalost prehitro konec.
Domotožje po vipavski burji me je danes z Blažem odpeljalo na Vršič, kjer sva se predajala sunkom vetra, mrazu in ledeni skali.
V petek sem se na dostopu do Vežice ves čas spraševala zakaj je potrebno tako zgodaj vstati za hribe. Ampak ko sem zagledala steno mi mankajočih uric spanja ni bilo žal. Stena namreč že na pogled izgleda kompaktna in kar veš da boš užival v plezanju.In res sva z Blažem izkusila tisto najslajše, odlično skalo, ter lepe in konstante raztežaje.
Celotedensko plezanje, vesela družba, kolesarjenje, kartanje pozno v noč, sonce, kampiranje, sladoled, pivo, špageti, tune, palačinke, ražniči in muskelfiber!
Največkrat izgovorjene besede: stari, lubi, ena, pizda,
Največkrat postavljeno vprašanje: ej, kam gremo pa jutri plezat?
Več o naši avanturi pa povedo slike od Katje, Jake, Tjaše in moje malenkosti.
Včeraj smo se solidarno s tečajniki športnega plezanja ob zgodnji uri zbrali na Dolgem mostu, da bi udejanjili Sandijev predlog - obisk Vranjske drage. Obljuba čudovitega ambienta nas je na zborno mesto privabila 11. Kaj kmalu smo začeli primerjati vremenske napovedi ter se po pretresu mnenj in želja v izogib pihljanju nežne sapice s kopnega odločili za plezanje v Napoleonici.
Ta nas je pričakala obsijana s soncem, bleščečim morjem, hladno skalo in kasneje tudi kopico tečajnikov s Stene (da o...