Objave

Francija je že dolgo bila najin cilj, a se nama je vztrajno izmikala. Letos pa sva jo končno dočakala polna pričakovanj in res naju ni razočarala. Želela sva videti in doživeti čim več ter se preizkusiti v različni skali, zato sva se selila na različna področja.

Začela sva v La Berardu, ki naju je popolnoma očaral, s svojimi stenami in pokrajino. Za prvi cilj sva si izbrala Tete de la Maye (Du 5 a tire-larigot, VI-, 450m) in se tako seznanila z granitom. Že takoj naslednji dan sva polna elana in moči...

Jesenski čas je odlična priložnost za grebenska prečenja in dan kakršen se je nasmihal v soboto smo izkoristili za prečenje Pihavcev nad Bavšico, katerih smo se lotili od Obljaka proti Osojniku.

Trentarske konce odlikujejo dolgi dostopi in do Obljaka se že kar pošteno nahodiš. Iz poti, ki vodi proti Bavškemu Grintavcu, v zgornjem delu tik pod dolino Bukovec, smo sledili potoku in bili kar hitro v grapi, ki je postregla s sitnim kaminom. Od tu naprej nas je nos vodil po strmem gozdu, dokler nismo...

Želja po odkrivanju novega naju je tokrat peljala v Pale di San Martino, področje ki ga odlikujejo visoke stene, zanimivi sestopi in dobra skala. Pala ima še eno posebnost, do skoraj vseh sten vodijo dolgi dostopi. Za prvič sva se tem izognila, in sva izbirala stene, ki imajo za slovenske razmere normalne dostope (od 1 do 2 h), saj sva predvsem želela dobiti vpogled in predstavo o področju.

Začela sva v dolini Canali, od koder sva imela izhodišče, za dostop do koče Treviso in od tu do stene Pala del...

Vedno je lepo videti nove kraje, zato sva tokrat odšla odkrivati stene na prelaz Duran. Prvi dan sva plezala klasiko v Pali del Belii (Spigolo Soraru, VI-, 455m), uživala v razgledih in samoti, saj v stenah ni bilo nobenih drugih navez. Naslednji dan si je Blaž zaželel nekoliko težjo smer, zato sva šla plezati v Scalet delle Masende (Calabretto Verri, VII-, 365m) z mislijo, da je smer tu pa tam opremljena s svedrovci. Res je bilo tako prva dva raztežaja, v tretjem, najtežjem, pa so bili svedrovci odžagani, na...

Štiri dni Dolomitov sva hotela izkoristiti do zadnje minute, zato sva v četrtek že zelo zgodaj odšla proti Cortini. Najin cilj je bil v Tofani di Rozes (Pompanin, Alvera v I. stebru, V+, 470m). Smer se je izkazala za lepo klasiko z veliko obiskovalcev, ki jo je bilo kar prehitro konec. Sledil je še udoben sestop do avta, hranjenje in spanje. Naslednji dan sva se zopet podala v Tofano, in sicer v III.steber (Alvera, Pompanin, V+, 805m). Na tokratnem plezalskem izletu sva se pač odločila raziskati skrivnosti...

Že tretjič so naju poti zanesle na Biokovo, vendar tokrat nisva bila tako sama kot po navadi, saj sta nama družbo delala še Sebastjan in Aleš (oba AO Kranj). Divjina je tako izgledala bolj prijazno, saj so stene skoraj ves teden samevale in kar prijeten je občutek, ko veš, da se v sosednji steni še nekdo bori s platami. Ves teden smo bili nastanjeni na čudoviti lokaciji pod steni in z razgledom na Makrasko.

Dostopi do sten mogoče niso tako udobni kot na kakšni drugi plezalski lokaciji, vendar so smeri...

Nesojena prva Blaževa smer v hribih. Pravi, da je plezal vse drugo le omenjene smeri ne. No, danes mu je to uspelo v "zimskih razmerah". Zimo okusiš le v prvih raztežajih, nato je stena skoraj do vrha kopna. Sneg v steni pa je tudi bolj božična dekoracija, saj je nepredelan in od njega ni nobene koristi :) :) Kljub temu pa sva si dala lepo božično darilo.

Le kdo se lahko upre prvemu snegu? Snega sicer še ni veliko, za pokušino in v pričakovanju prave zime pa ga je bilo ravno prav. Na južni strani sva ves čas plezala v suhi skali, korak na severno stran pa je že bolj zimski. Ker je skala v večini le poprhana in sneg še ni dobro sprijet s podlago sva bila primorana narediti štiri spuste po vrvi. Lep uvod v sezono, sedaj pa stiskava pesti za radodarno zimo.

Smer sem prvič plezala že pred svojo polnoletnostjo, in kot kaže je to že toliko nazaj, da v glavi ni ostalo veliko spominov. Res škoda, saj je smer lepa, z dobro skalo in še lepšimi razgledi. Vsi raztežaji so konstanti, razen zadnjega, ki je nekoliko težji in je potrebno iz sebe iztisniti malo več moči in energije. Užitek v plezanju je bil še toliko večji, saj me prvič v celem poletju v steni ni zeblo.

Samo osel gre dvakrat na led in tudi midva sva dvakrat zmrzovala v steni Dolgega hrbta. Že lansko leto sva poizkušala v smer, vendar sva zaradi mraza obrnila. Sedaj sva v smer vstopila v pričakovanju mraza in temu primerno oblečena, toda tudi to ni bilo dovolj. Le trma in pregovarjanje z mrazom je botrovalo temu, da sva vztrajala do vrha, kjer sva v sončnih žarkih pozabila na preživete muke.