Objave

Obetaven začetek lepega zimskega dne na izhodišču ceste na Vršič, kjer so pogoste snežinke naznanjale pravo zimsko idilo ... Mimo koče v Krnici je že pošteno medlo in tako vse do naše najvišje točke... Vzpon z gaženjem je bil zahvaljujoč razgibanim krvožilnim sistemom prijateljev kar v redu, nad gozdno mejo pa so se začele postopoma prižigati signalne lučke. Ob nični vidljivosti, vetru in kakšnih 20 cm snega na sorazmeroma trdi zapihani in ponekod poledeneli podlagi ter po nekaj alarmih z okoloških strmih...

Minuli vikend smo se v nedeljo namenili na Lipnico, ki vabi z lepimi razgledi. Začenši pri mostu pod nekdanjo Eriko, smo Matevž, Dean, Džani, Nejc in jaz strumno zakorakali po mestoma poledeneli cesti do odcepa letne poti čez Kačji graben. Poti ni bilo težko slediti, ker je bila do višine ca. 1400 mnm uhojena, tam pa se je mukotrpno gaženje predhodnikov končalo in zarohneli so človeški stroji v obliki povečanih pljučnih kapacitet. V enakomernem buldožerskem tempu smo rili po mestoma do riti segajoči napihani...

Z Rokom sva šla v Kugyjevo smer v Razor v upanju, da je smer lepo zvezna. Kljub letošnji s snegom bolj borni zimi so prehodi povečini povezani, z izjemo začetnega dela, kjer je snega na gladki skalni plošči za vzorec in je potrebno malo pobožati skalo. Bil je nenavadno hladen, celo zelo mrzel dan, ki skupaj z vetrom in veliko vlažnostjo za še večji občutek mraza ni bil prav nič podoben sicer poslavljajoči se zimi. Smeri sicer kar hitro zmanjka, česar pa za sestop ne bi mogel trditi... Prav nasprotno, sestop...

Lipnica (2418 m) je precej manj popularen vrh v senci impozantnega Špika. Barbara, Matej, Dule, Nejc, Blaž in jaz smo na izhodišču pod Vršičem (Krnica) parkirali poleg (le) dveh avtomobilov. Zelo nas je presenetilo, da na tako lep sončen dan ni prav nobene gneče. Prebrodili smo reko in kaj kmalu zavili na vzhod čez suho strugo in pričeli sprehod skozi s snegom pocukran gozd. Prav neprijetno je bilo lomastiti čez veje, polomljeno drevje, listje ter ostalo zimi neprikladno podlago. Zaradi (pre)malo snega smo...

Na Rokovo prigovarjanje, da bi še vsaj nekaj zimskega pospravili v žep, sem se nenaspan in utrujen od dela vendarle odločil, da je morda vredno poskusiti. Prevčeva smer naj bi bila lahka, le dostop je precej dolg. Ob petih sva v soboto štartala iz Ljubljane in ob šestih pričela s hojo z razmeroma zelo zasedenega parkirišča v Vratih. Res sva v dobrih dveh urad dosegla vstop, kjer naju je ob jutranjem hladu in blagi sapici malce zazeblo. Že ob prečkanju plazovine sva se ogrela, v prvih metrih smeri pa sploh....

Na prelazu nas je pričakal en sam avto, kar se nam je za nedeljo in navidezno slabemu vremenu zdel pravi čudež. Lagodno smo preobuli in oblekli in pričeli s poldrugo uro trajajočim vzponom na Malo Mojstrovko. Prvotni plan na Jezerskem smo zaradi prizora z žive kamere tipa "Mordor" preskočili, Aladin pa je tokrat zadel v nulo: do sredine dneva na zahodu razmeroma lepo. In res smo na 1700 metrih prišli nad meglo, zgoraj pa neka oblačnost, skozi katero je tu in tam parkrat skoraj želelo posiliti sonce. Skoraj....

Aladin je še zjutraj kazal ugodne razmere za pobeg na lepše v gore, a vreme tokrat res ni sodelovalo. Deseterica se nas je odpravila v Tamar, konkretno na Srednjo Ponco. Nekaj let je že minilo od zadnjega obiska, a pot je še vedno strma, celo bolj kot se je spominjam. A nič ne de, tako hitro smo pridobivali višino, da smo se naenkrat znašli v objemu goste megle iz katere je občasno naletaval sneg, srež pa je pobelil pokrajino. Na žalost v vršnem delu tudi skale, zato je bil potreben previden korak. Pogostim...

Mladce smo danes gnali v breg. Glede na to, da se je pacala megla in oblačnost, smo jo mahnili na Šplevto "po krožni". Vzpon je bil bliskovit, pavze za govorne nastope z razgledom na Triglavsko severno steno pa prav izjemne. Ko nam je v višjih nadstropjih tu in tam nežno zavejalo okrog ušes, smo bili opomnjeni, da se bliža tudi koledarska jesen in da prihajajo veseli meseci zime ter zimskih radosti. Na vrhu Šplevte smo jedli, kolikor toliko v miru, razen seveda Saturna, ki je ves čas proseče gledal mene...

Po dveh letih in nekaj dneh so se razmere in vreme ter družba poklopili tako, da smo znova zaorali proti belim vršacem visoko nad Krnico. Cilj smo vsled plazovne (ne)varnosti prvič spremenili že na dostopu, drugič pa, ko smo prišli nad gozdno mejo. Tako smo jo ubrali proti Lipnici in Špiku. Na Lipnico smo se s škrbine povzpeli na greben čez debelo kložo naravnost navzgor in mimmo opasti ter po grebenu do vrha. Ko smo se naužili razgledov, smo se spustili nazaj pod škrbino ter se zagrizli še v zadnjo strmino...

Takoj po tem, ko sem prejel zeleno luč, da je moje zapestje spet pripravljeno (postopoma) na ekstenzijo in plezalne obremenitve, smo jo z mladcema zarinili nad Vršič.

Severna stena Nad Šitom glave je nadvse priročno popoldansko izhodišče, saj so pretežno vse smeri ob vsaj zmerni hitrosti vzpenjanja dosegljive pred koncem dne. Po sedenju pred računalniškim zaslonom pa tovrstna rekreacija še posebej paše.

Kot se za društvena kolega Lukata in Nejca spodobi, je bil tempo dostopa vse prej kot...