Ko sem bil še v srednji šoli sem začel s hojo v hribe, začetki pa so bili zelo skromni. Poznal nisem nikogar, ki bi me vezl s sabo, avta tudi nisem imel in zato je bila vsaka tura velik podvig. To pa zato, ker tura ni bila le vzpon in sestop, temveč tudi študij voznega reda avtobusov, vstajanje sredi noči, prestopanje, potem pa seveda peš na izhodišče, najboljši pa je bil povratek, ko si skorkan od sonca, lačen in žejen. Na te moje “odprave” imam zelo lepe spomine, pa čeprav jih sedaj brez posebnih naprezanj...
Doživetje v severni steni Triglava
