Objave

Ker so vtisi iz Dolomitov še vedno živi naju je želja po ferratah to sončno nedeljo peljala na Prisojnik po Kopiščarjevi poti (PP4). Glede na opise iz novega vodnička o zavarovanih poteh se ta smer smatra za eno izmed najtežjih v Sloveniji v svoji kategoriji. Seveda vse odvisno od izkušenosti uporabnika :-)

Vzpon po severni strani se je izkazal za idealnega, brez vročine, ki pa je bila toliko bolj huda ob sestopu po južni. Pot je deloma varovana z jeklenico, klini in skobami, večji del poti pa je...

Tudi druga skupina udeleženk tabora v Dolomitih se je osredotočala bolj na zavarovane plezalne poti, le vrstni red je bil drugačen.
Po prvi noči, ko smo prespali sredi neobljudene divjine, smo se Veronika, Mojca in jaz spopadle s težko ferato na Piz Boe. Prvih 100 višinskih metrov je bilo kar strmih, sicer pa nič posebnega. Naslednja ovira: vlažen kamin bi bila brez rukzakov mala malca, previsek malo zatem je pa itak sprožal samo vzklike navdušenja.
Vrh nas je nagradil s čudovitimi razgledi po...

Tokrat so bili Dolomiti v znamenju številke 3. Trije ferratisti (Maja, Iztok, Kaja) smo se v treh dneh povzpeli po treh ferratah na tri vrhove višine +/- 3.000 m. Prvi vzpon smo opravili na Marmolado 3.343 m (PD-/PP3) in sestopili v megli po ledeniku. Drugi dan nas je čakal najtežji vzpon po ferrati Cesare Piazzeta (PP6) na Piz Boe 3.152 m, tretji dan pa smo jo skupaj s Tjašo in Primožem mahnili po zelo slikoviti in dokaj polni ferrati Brigata Tridentina (PP 3-4) do koče Pisciadu. Kondicije in predvsem...

Pa sva šli...na sever. Ker je bojda lepo in mraz. Oboje je res. Samo, da dodajava še: zelo lepo in zelo mraz. Če spiš poleti v šotoru nedaleč od arktičnega kroga vzemi spalko z minusom v comfort-coni ali pa vsaj velik avto in ne Suzi, v katero se sicer lahko v kritičnih primerih nizkih temperatur zloži tudi nekdo od 1,78 m.
V glavnem, na Islandiji uživaš, če imaš rad naravo, divjino, samoto, mraz:-S (ma ne, saj ni tako hudo), živali, dobro hrano, veter in rapidne spremembe vremena - halo??? na 10...

Včeraj smo se pripeljali do Belopeških jezer z namenom, da se po italijanski ferati "železni poti" povzpnemo na Mangart. Že pri jezeru smo opazili tablo, da je ferata zaprta. Spremenili smo plan in se usmerili proti ferati Via della Vita "pot življenja". Tudi ta ferata je uradno zaprta, na kar nas je opozorilo obvestilo pod meliščem. Ravno takrat se nam je pridružil nek Italijan in navdušeno povedal, da je ferata kljub opozorilu prehodna, no problemo, siii, una grande ferata,... Ko nas je podučil smo se...

Termin je bil rezerviran, kombi rezerviran, vsi našpičeni in tudi odpoved tabora nas ni pregnala od odhoda proti Dolomitom. V petek zjutraj je namreč www.ilmeteo.it omilil svoje grožnje in z dobrim planiranjem lokacij se je dalo organizirati znotraj suhih vremenskih oken... Z manjšo ekipco Akademskega AO smo zlezli dve ferati na Monte Peralbo in Col de Bois, v Cortini srknili nekaj aperolspritzov, poštrefnali po alpinističnih trgovinah, ciganili na divje, se ves čas neznansko zabavali in ob vsem tem ostali...

Po pol leta odkar sem nazadnje držal za skalo (sneg in led) sem končno sklenil, da je čas, da prvič po poškodbi spet malo probam pomigat. In z Borom in Matejem smo se odpravili pod Ojstrico. Na žalost tudi dobesedno, saj nas je že takoj napral dež. Vseeno je bil lep sprehod in nastal je tudi krajši filmček, pripenjam pa tudi nekaj fotografij.

Po jutranjem plezanju v Verdu in popoldanski poroki Janeza Mihovca sva jo ucvrla proti Vratom in se ob poznopopoldanskem soncu odpravila do bivaka pod Luknjo. Vmes naju je preganjala ploha, ki sva jo uspešno prevedrila pod debelo bukvijo. Bivak je bil seveda poln Čeho-Slovakov in pojavilo se je vprašanje kje bova spala! Možganček na peclje in že sva si v majhni drvarnici uredila prenočišče. Vstala sva že pred vzhodom in jo mahnila na Luknjo, kjer je sonce že lezlo iz nad obzorja. Sledil je vzpon na Bovški...

Včeraj se je po sobotnih kondicijskih pripravah plezalsko alpinistična naveza mladca in mladenk odpravila na plezalno pohodno turo na Stol (Hochstuhl, 2236 m). Krenili smo z Dolgega mosta in za 1938 višinskih metrov (po poti preko Ljubelja še kar precej več) porabili skromnih 5 ur. Kar nekaj jih je premagala Martinova srebrna strela, za ostale smo se z nogami in rokami pomujali sami. Pot je lepa, ne preveč zahtevna, relativno malo zračna, zelo dobro varovana in absolutno preveč betonirana. Naslednjič pa na...

Potem ko sta Dule in Matej preslišala budilko in tik pred zdajci ujela vlak za izhodišče kmetije Suhadolnik proti Grintovcu, smo že globoko dihali proti Kokrskem sedlu in naprej proti vrhu. V zmernem tempu smo 170 minutah dosegli vrh ovit v meglo in Čehe, ki so prožili kamenje na nič hudega sluteče pohodnike. Mraz in naletavanje snežink v vetru so nas hitro spodile proti dolini, kjer smo pri koči spotoma srečali še nekaj Freeapprovedovcev.