Za letos smo razdevičili Dolomite. En podaljšan vikend nas je 5 kerlcev kolesarilo/guralo v okolici Alleghe-ja. Ludo nezaboravno lepo. Evo par utrinkov...
Sreda popoldne.
Preobjedena in utrujena od enega tedna hotelskega turizma (šotor je še vedno zakon!!) z Valenitno čakava na čarter proti Ljubljani. Glih igramo proti angležem. Pol letališča živčno prestopa, ker ni televizije, a vseeno močno držimo pesti. Mene pa preganja misel ali mi je serviser že popravil bicikl. V kratkem imamo plane in pred kako resno turo bo telo potrebno prej z ene par lažjimi kilometri prebuditi ter aklimatizirati na klance.
Četrtek zjutraj. V službi.
Edi: Kje si...
Ko se je bližal dopust je padla odločitev: letos ne greva na morje, ampak z bicikli v hribe. Na jedilniku sva izbrala Stubaital na avstrijskem tirolskem in Canazei v Dolomitih, ki pa so več kot očitno letošnji FAT hit. Plani so bili zelo ambiciozni, saj so bile ture, ki sem jih izbral, skoraj vse po vrsti črne. Barvne oznake so analogija iz smučišč, (modre za po kosilu, pri rdečih se že zašvica, črne so pa zanimive) s to razliko, da kjer se odločiš za črno, vedi, da se ti bo proti koncu vzpona delalo črno...
evo če so že dolomiti popularni letos bom pa še jaz pristavil svoj piskerček. prejšnji teden smo se matrali gor po gričih okoli Corvare. bilo je ludo-nezaboravno pa naj fotke kar same kakšno rečejo...
Kljub temu, da sem dal en mesec pred dopustom gibs z roke sva se z vso zagnanostjo s Tjašo zakadila v Dolomite. Stene in previse sem tokrat opazoval s kolesa, med tem ko sem grizel v klance prelazov. Na poti sva bila 13 dni, prekolesarila 748 km, premagala 13 prelazov, naredila približno 20.000 m višinske razlike, imela dva gumi defekta, spala tudi v hlevu, v dežju osvajala prelaze,... itd. Skratka najvišji prelaz je bil Stelvio (2757 m), najbolj strm klanec pa 18 % (Korensko sedlo). Nekaj slik za radovedne....