Objave

Za letošnje zimske počitnice smo se odpravili v Kazahstan, kjer imajo poleg neskončnih step, nafte in konjev tudi Nebeške gore – Tien shan. Podnebje je izrazito celinsko z zelo mrzlimi in suhimi zimami, posebno na tej severni strani gorovja. S tega vidika ne ravno posrečena smučarska destinacija, čeprav je bilo v našem primeru snega preveč, sploh ker je ta samo globok pršič.
Iz Ljubljane prek Istanbula do Almatyja ni daleč, od tam pa je tudi prav blizu do hribov. Prvi dan smo bili že zjutraj v vasi...

Začetek je bil rahlo pomrznjen, za tiste brez brez srenačev in krajšimi živci dovolj, da je bilo potrebno ca. 100 višincev peš. Z vratc do pukla je bilo že boljše, v kotanjo ca. 100 višinskih metrov spusta bi si prislužilo oceno 4*. Vzpon na Slemenovo špico (območje med zg. in spodnjo potjo) je bilo pravljično lepo z na debelo posneženimi balvani. Sončenje na vrhu in četrturno uživanje razgledov, potem pa po cilj dneva: spust v Tamar. Na žalost je tako topel februar v kombinaciji z močnim soncem naše...

V iskanju česarkoli približno smučarsko užitnega smo pristali nad Sello Neveo. Visoko izhodišče in (naj)obilnejše (snežne) padavine so dajale upanje, da bo tam lepo... Saj je bilo, ampak žal ne v smučarskem smislu. Najprej smo se zapodili v sicer že precej zvožene grebenčke "male aljaske" levo od zgornje gondole, kjer smo se vsi brez izjem tako ali drugače trudili ohranit ravnotežje... Povečini nam ni uspelo. Od sonca razmočen sneg, visoke temperature (inverzija - v dolini -12ºC, zgoraj +3ºC, na soncu po...

V nedeljo po sneženju smo se odpravili v iskanju (primernih) razmer na Pokljuko. Primernih razmer nismo našli. Smo pa vendarle izkoristili dan, se sprehajali v zimskem ambientu in smučali po (teeeeeeeežkem) svežem snegu. Ne pršiču, ker bi temu lahko rekli kvečjemu uležan jogurt. Mahnili smo jo malček izven ustaljenih poti, saj so možnosti varnega vzpona (in spusta) ob napovedih stopnjah plazovne nevarnosti 4 in 5 precej okrnjene, zato je bila Pokljuka logična izbira. Zavili smo proti Pl. Velika ravan in od...

Z nekaj zamude še video report divjanja pri severnih sosedih, kjer neomejene količine snega nadomeščajo tudi najboljše učinke drog (brez stranskih učinkov z izjemo zasvojenosti). Smreke se počasi spreminjajo v smrežake, kot jih je nekoč poimenoval Jaka, ceste in vasi pa v pravljične objekte sredi sanjske dežele...

V 2018 smo bili očitno vsi pridni, saj smo bili nagrajeni z idealnim tednom za smučarski zaključek leta. Maruša, Džani, Mare in jaz smo se odpravili v vzhodno Švico, v nepomembno vas Langwies, ki pa je odlično izhodišče za ture v dolini, ki se dviga iz mesta Chur do smučarskega središča Arosa. Nabor tur v okolici je kot nalašč za začetek sezone, ko so razmere običajno bolj negotove: spodaj gozdne ceste, višje pa obširne planote, po katerih so posejane planine in nad temi dokaj kopasti travnati vrhovi. Seveda...

Javni službi DARS in Snaga so po dnevnem kolektivnem dopustu izbrali priljubljeno letovišče Sichelwand za dnevni sindikalni izlet. Na pot se je odšlo z nizkimi pričakovanji, kar na trenutne razmere v Sloveniji ni prav težko. Ob prihodu na izhodišče, pa so se nam od sreče orosile oči, pri srcu pa se nam je milo storilo. Snežna idila globoko pod ničlo, s sončkom, ki nas je občasno pobožal, medtem ko nas je bičal veter. Na vrhu se je pridružilo še nekaj bratov z domovine in kaj kmalu smo se pognali v dolino....

Štirje člani Freeapproved in dva simpatizerja smo se danes navsezgodaj odpravili na izlet na Gorenjsko. Ob nekaj do pol petih zjutraj smo pričeli s pristopnim maršem na smučeh in na pol-razrezanih deskah (aka splitboard) od 3. serpentine mimo Koče v Krnici, kjer smo zavili ostro levo proti Dnini. Na žalost so naši psi grabili le v spodnjem položnem delu, kmalu pa je postala hoja na smučeh čez velikanske ledene kepe plazu v grabnu tako mukotrpna, da smo jih zamenjali z derezami in tako je ostalo vse do vrha...

Po dveh letih in nekaj dneh so se razmere in vreme ter družba poklopili tako, da smo znova zaorali proti belim vršacem visoko nad Krnico. Cilj smo vsled plazovne (ne)varnosti prvič spremenili že na dostopu, drugič pa, ko smo prišli nad gozdno mejo. Tako smo jo ubrali proti Lipnici in Špiku. Na Lipnico smo se s škrbine povzpeli na greben čez debelo kložo naravnost navzgor in mimmo opasti ter po grebenu do vrha. Ko smo se naužili razgledov, smo se spustili nazaj pod škrbino ter se zagrizli še v zadnjo strmino...

Najbrž je slabemu odzivu na moje povabilo na včerajšnjo turo botrovalo predvsem manj ugodno vreme. Z Duškotom sva tako odrinila sama in prvotne cilje opustila že na prvem delu dostopa, kjer sva se oznojila še preden sva zapregla pse.
Na izhodišču, t.j. parkirišče pred Erjavčevo kočo, je bilo +2,5ºC in je zelo na rahlo rosilo. Vlažen in topel veter s primorskega konca je vlekel v sunkih, kljub megli in oblačnosti pa je bilo vzdušje vse prej kot zimsko. Z Duškotom sva jo po ne preveč dolgem razmišljanju...