Minulo nedeljo se nas je peterica pod vodstvom neumornega Zlatota odpravila na dokončanje lanskoletne zgodbe. Naj na tem mestu kar takoj razčistim: zelo rad plezam vedno težje in težje smeri, z odlično skalo in malo "šodra". Kljub vsemu pa obstajajo pač določene klasike, ki jih nižjim ocenam navkljub ne želim izpustiti za nobeno ceno, in ena izmed takšnih je zagotovo prečenje Zeleniških špic.
Ne bom filozofiral na dolgo in široko - na spletu, predvsem pa v Slovenskih stenah Tineta Miheliča so...