Objave

Z Džanijem in Mihom smo šli na kratek dopust v francoske južne Alpe. Masiv Les Ecrins obsega strme hribe okoli najjužnejšega štiritisočaka v Alpah. Dostopi po dolinah so običajno precej dolgi, vzponi na vrhove pa zahtevni, večinoma s plezanjem vsaj II. ali III. stopnje ter ledeniki, ki pa se tako daleč na jugu pospešeno krčijo. Poleg tega poti pogosto niso označene, kar vse skupaj pomeni dokaj kompleksne ture na visoke vrhove. Glavno središče je srednjeveško mesto Briançon, iz Ljubljane neto 7 ur vožnje. Preberi več

Z Džanijem in Petrom smo si privoščili vikend izlet v Lienške Dolomite, ki so tako blizu, da jih običajno občudujemo le med vožnjo mimo proti drugim ciljem...
Izhodišče je pri Dolomitenhütte (1616 m, cestnina 8€). Dostop je po dolini, na koncu katere ob jezeru stoji koča (skoraj hotel) Karlsbader Hütte (2260 m), do katere vodi tudi makadamska cesta, po kateri je vozilo kar nekaj e-kolesarjev. Mi sicer koče nismo obiskali, a menda je zelo udobna in seveda na enkratni lokaciji; na njihovi Preberi več

Ideja za pobeg na sneg v vročih poletnih dneh. Manj znani vrh Care Alto leži v skupini Adamello, Retijske Alpe. Vožnje do izhodišča je okoli 5 ur, dolina Val Rendena, ki ločuje Brentske Dolomite na vzhodu ter skupino Adamella in Presanelle na zahodu. V stransko dolino Val di Borzago vodi cesta do parkirišča na 1250 m. Tam se že vidi kočo Rifugio Care Alto na grebenu 2459 metrov visoko. K sreči razgibana pot hitro mine; sprva ob mogočni ledeniški reki v bujno zeleni dolini s strmimi pobočji in slapovi na vseh...

Sončno in prijetno ohlajeno septembrsko nedeljo smo Anže, Dule, Džani in jaz izkoristili za nič kaj nedeljski sprehod po visokem grebenu nad Tamarjem. Namesto da bi vztrajali v postelji do dopoldneva, smo v prvem svitu že marširali po cesti proti Tamarju. Pot do Kotovega sedla nam je hitro minila in tam, pod na videz nedostopno Kotovo špico, smo si na razgledni terasi privoščili prvo malico pred začetkom prečenja.
Vzpon na Kotovo špico je gotovo eden zahtevnejših odsekov poti. Sprva po naloženi in...

Objava z nekaj zamude, ampak ker se v teh dveh tednih hribi niso bistveno premaknili in se najboljša sezona za pohodništvo šele začenja, so opisi še vedno aktualni. Lepe in vroče dni konec avgusta smo izkoristili za odkrivanje meni manj znanih primorskih strani Julijcev.

Prvi dan smo z Nežico in Džanijem naredili krožno turo na Bavški Grintavec iz Bavšice. Pot je sicer markirana, ampak ponekod precej zaraščena in predvsem samotna. Gor smo šli preko opuščene planine Bukovec, na sedlo Kanja in po kar...

Tokratna nedelja je bila tipičen (zgodnje)jesenski dan v najlepši možni podobi. Dnevu primerno smo si zato privoščili uživaško turo na visokem nivoju. Jugozahodni raz Mangarta (IV/II-III, 400 m) je dokaj nezahtevna in nestresna smer s kratkim dostopom in širnimi razgledi. Poleg tega je opremljena s svedrovci in večinoma dobro skalo, čeprav so položnejši deli seveda bolj krušljivi.
Idejni in dejanski vodja je bila Slavi, turisti pa Džani, Peter in jaz. S ceste pod Mangartskim sedlom ni veliko vzpona do...

Tostran reke Piave se raztezajo gore skrajnega jugozahodnega dela Karnijskih Alp, ki se tako zgledujejo po svojih znamenitih sosedih, da jim pravijo kar Furlanski Dolomiti. Ko zagledaš tiste ostre špice in strme stene, se zdi poimenovanje kar na mestu, čeprav najvišji vrhovi segajo “le” do 2700 m. Vendar pa je tudi kar nekaj razlik: predvsem tu ni večjih in znanih krajev, cest čez visoke prelaze, žičnic na vse strani, množice poti ter ferat – in posledično niti ni takšne gneče.
Seveda je tudi tu...

Zaključek letošnje smučarske sezone je bil v znamenju pršiča in spoznavanju novega območja. Podobno torej kot celotna sezona, ki je bila pri nas zelo revna s snegom, a toliko bolj bogata v Alpah.
Letos sva z Džanijem ostala sama in še midva sva se pred odhodom spraševala, kaj naj si misliva o tako nezanesljivi vremenski napovedi. Na koncu sva se vendarle odpravila, saj se to ponavadi izkaže za najboljšo možnost. Vreme je bilo prve dni resda precej mešano, a vseeno sva šla lahko vsak dan na turo in sva...

Za letošnje zimske počitnice smo se odpravili v Kazahstan, kjer imajo poleg neskončnih step, nafte in konjev tudi Nebeške gore – Tien shan. Podnebje je izrazito celinsko z zelo mrzlimi in suhimi zimami, posebno na tej severni strani gorovja. S tega vidika ne ravno posrečena smučarska destinacija, čeprav je bilo v našem primeru snega preveč, sploh ker je ta samo globok pršič.
Iz Ljubljane prek Istanbula do Almatyja ni daleč, od tam pa je tudi prav blizu do hribov. Prvi dan smo bili že zjutraj v vasi...

Lepo nedeljo smo z Marušo, Nežico in Mihom kljub pomanjkanju snega preživeli v zimskem vzdušju na mogočnežu nad Vršičem. Tura poteka od avta pa do vrha skoraj ves čas po snegu, čeprav bi bilo na nekaj mestih dobrodošlih nekaj centimetrov več… Razmere za hojo so na splošno kar dobre, tudi večina jeklenic je zunaj, ampak je marsikje treba zelo previdno zaradi premalo snega.
Začeli smo v konkretnem sneženju (!?), ki pa je po 15 minutah nehalo in naredil se je krasen dan, le po grebenih je močno vleklo. Z...