Čez vikend se nas je nekaj FATovcev odpravilo v Krmo napasti severno steno Debele peči. Startali smo pri Kovinarski koči, bili v dobri uri pod steno, kjer pa smo se razdelili. Eva, Zlato, Rok in jaz smo krenili levo v Severovzhodni raz (IV+/III-IV, 500m), Vlasta, Džani, Tine in Monika pa v Sekločevo (V, A1/IV+, 400m).
Raz se začne vrhunsko z naravnost prelepim kaminom, ki ga kar nismo mogli prehvaliti, no nato pa prideš v realnost šodra, vsaj do dobre polovice smeri. Zgoraj skala spet postane boljša...
Zakaj tak naslov? Ker kasneje sledi še pogled našega enookega Sandija, a ne Sandi? No, pa pojdimo k stvari ... lahko rečem le končno! Končno so bile razmere dovolj dobre, kaj dobre, odlične in so dovoljevale tudi kakšno malo bolj resno turo - po Bosovi (II-III/2, M, 500 m) na Brano in sestop do sedla in v dolino. Vstop v grapo:
Lepo število smučarjev in bordarjev se nas je danes napotilo mimo Krnice pod Kriško steno. Ta zgodnja runda (Džani, Urbanovc in jaz) smo špuro na novo povlekli po desni strani, ob 10h smo bili na vrhu in vriskajoč razdevičili prvovrstno pršičaste flanke do konca plazu. Bilo je tako dobro da smo obrnili in se na vrh povzpeli še 1×, medtem pa je tudi druga runda ekipe z Zlatotom vred prišla na vrh po levi strani (na žalost brez Virca, ki je šel raje na pivo, da o manjkajoči Alenki sploh ne govorim ...).
... je kljub na trenutke precej nadležnemu vremenu odlično uspel. Že v petek popoldne smo se otovorjeni kot mule odpravili izpod Savice proti Komni in do koče z lučkami prispeli že v temi. Na žalost "Hotel Komna" tokrat ni bil nič kaj hotel, saj jasno ni bilo elektrike, tako da tudi kakšne blazne vročine ni bilo ... no vsaj v jedilnici.
V soboto je bilo skoraj cel dan zares megleno, vidljivost je bila tako slaba, da niti Planine na Kraju s Kočo pod Bogatinom vred nismo videli, pa smo šli mimo nje!...
Pekel, to zanimivo področje blizu Borovnice, se v soboto za nas tečajnike ni izkazal nič kaj pekleniski. Nasprotno, plezarija je bila prav primerna, edine večje težave na poti navzgor smo si zakuhali sami z nezadostno opremo, kar je ves čas spremljala dobršna mera improvizacije ;)
Mislim, da nam je tudi vsem tečajcem bilo ledno plezanje blazno všeč. Razmere so bile najbrž najboljše možne, nekje -2°C, tako da je bil led ravno prav mehak, kar smo nekateri izkoristili celo za prvo plezanje naprej....
Bor je že predstavil osnovne informacije sobotnega "razmigavanja", kot ga je sam poimenoval. No sam sem bil prvič v ta pravem ledu in moram priznati, da če je že bilo, je bilo to ornk razmigavanje, kljub plezanju na top rope! V tem dnevu sem izkusil praktično vse kar se izkusiti da. Za začetek sem med čakanjem prve naveze Anžeta in Bora v sibirskem mrazu kasiral ledeno kocko tipa 15×15×15 cm v meča na desni nogi, na kar me je bolečina opominjala še cel dan, pa tudi dan kasneje ni kaj dosti bolje. Nadaljevalo...
Tečajniki očitno po tekočem traku lezemo grape, danes sta me namreč Đani in Urbanovc peljala po Lenuhovi (ne vem, od kod ime?) na Begunjsko vrtačo. Grapa je po Kresalu ocenjena takole: II+/2, 300 m, 40°-50°, UIAA 4-/ 2-3. Sicer še ne vem natanko kaj to pomeni, ampak se mi pač kul sliši. He he. Še o razmerah: spodaj top razmere, zelo zbit sneg, nekje od sredine do vrha precej bolj puhast sneg, tako da ne vem natančno kaj bi, če mi Jani ne bi posodil svojih strojev, v...
Anže je že na kratko opisal dogajanje čez vikend, sam pa bom k temu dodal bolj kot ne le še slikovno gradivo. No na kratko: dobri škrati so nam tako lepo steptali cesto do koče, da smo bili pri oz. v njej kot bi mignil (tudi prevoz opreme je malo pomagal press). Sledilo je spoznavanje delovanja žoln (sploh ni tako enostavno oz. hitro, kot bi človek mislil), gaženje na polno do slapov, ki jih ni bilo od nikoder, kopanje snežnih lukenj, obisk Vršiča ... da o odlični večerji, fotkam, krstu in družabnih igrah ne...
Včeraj smo na OŠ Pirniče ponovno vztrajno vadili, sam pa sem se poizkusil tudi v vlogi zapisovalca. Ker obljuba dela dolg, objavljam končni izdelek. Kdor zna kaj prebrati, naj tudi kaj pokomentira, da vidimo, koliko natančno sem si uspel zapisati ta sila kompliciran postopek. Sicer gremo pa tudi prihodnji vikend lahko skupaj čez zapiske ;)
No, če je postopek preveč kompliciran, je pa baje itak potrebno s seboj vedno imeti nož ...
Uršuli in Alešu sem se na prelep nedeljski dan pridružil na izletu na Stol, na vrh Karavank, višji in lepši od Vrtaškega Slemena! ;) Nekje dve uri in pol zmernega tempa z izdatnim slikanjem in vzdihovanjem ob stiku s prvim snegom smo potrebovali do vrha. Sneg se začne nekje na 1.800, proti vrhu ga je bilo tudi do kolen. Nazaj grede pa skromna večerjica, za sladico pa guma defekt.
