Objave

Vse se je začelo v četrtek, ko me Rok povabi na neko vikend plezarijo. Ker športnim vabilom ne znam reči ne, seveda potrdim, brez da sploh dobro pomislim kam greva (severozahodni steber IV+/III-IV, 450m).
Odrineva že v petek zvečer in skočiva na planino zapotok, kjer tudi prespiva. Vstaneva v soboto ob 6:00, pozajtrkujeva, skrijeva spalnico v grmovju in se sprehodiva do začetka smeri. Kjer ugotoviva, da imava natiskano samo zgornjo polovico skice. Evo staromodneži, ki pravite da papir ne zataji, z...

Za razliko od večine alpinistov, ki komaj čakajo zimo, bi jo jaz naraje prespal.
No, letos sem ubral drugo varianto in jo kot raca popihal na jug. Natančneje na otok La Palma, ki je med manj obiskanimi Kanarskimi otoki, kar pa še ne pomeni, da ni med najlepšimi.
Na relativno majhni površini najdeš vulkane, dolge plaže s temnim peskom, kaktuse, skalnate vrhove, potoke, pragozd, visokogorske iglaste gozdove, piratske zalive, strjene reke lave, navadne listnate gozdove, nasade banan, avokadov, papaj in...

V torek popoldne smo se končno odpravili plezat v Belo peč. Na seznamu je že več kot leto dni, a si prej nikakor nismo vzeli časa.
Prvo presenečenje je bilo še preden smo se odpravili, ko smo spoznali, da je stena na okoli 1500m, kar pomeni malo daljša in bolj strma pot ter večje možnosti za mraz ob primeru slabega vremena, mi pa opremljeni bolj kot ne za frikanje.
No na srečo nam razen plačljive zapornice na poti, nič drugega ni hotelo preprečiti plezarije

Ker smo se peljali ravno mimo MG...

Mladci lanskoletne alpinistične šole smo končno prišli do težko pričakovanih dolomitov.
Željni tako zelo opevane super skale in navpičnih sten, smo se že kar na poti ustavili pri Hexensteinu.

Imeli smo kar nekaj dela z iskanjem vstopa v smer, ko smo jo končno našli pa smo za smerokaz spustili naprej Italjansko navezo očeta ter 7-letnega otroka. Kar smo čez kakšne pol ure čakanja na točno istem mestu kot prej, rahlo obžalovali. Podobno je bilo na vsakem štantu, počasi in strpno.
Moram pa...

V petek pozno popoldne smo se odpravili Rok, Nejc in moja malenkost v julijce. Začeli smo okoli 19:30 in v dobri uri prišli, do bivaka pod luknjo, kateri je bil na našo srečo, kljub miljaužnt avtov s češkimi registracijami v Vratih, skoraj prazen.
Ob večerji sta nam družbo delala samo dva "čeha". Ko so se pokazale prve zvezde smo se zavili vsak v svojo spalko in zaspali pod milim nebom.
Eni kar uspešno, drugi pa smo še par minut poslušali smrčanje ;)

Drugo jutro smo okoli 6:30 štartali...