Objave

Nismo se ognili črednemu nagonu in se prejšnji vikend, le dan za Tadejem in Urbanom, na edini oblačni in izjemno vetrovni letošnji dan, podali proti Okrešlju. Po kar hitrem dostopu smo se opremili, malo zaokrožili z rokami, da smo pognali kri v žile in začeli s pležo. Prvi del je potregel z dvemi skoki, ostalo pa je dobro služilo ogrevanju naših teles ob bičanju vetra. Sledila je neskončna prečnica proti levi, kjer smo se ob koncu že malce spogledovali z izpostavljenim mestom nad nami in pripravnike navezali...

Lipnica (2418 m) je precej manj popularen vrh v senci impozantnega Špika. Barbara, Matej, Dule, Nejc, Blaž in jaz smo na izhodišču pod Vršičem (Krnica) parkirali poleg (le) dveh avtomobilov. Zelo nas je presenetilo, da na tako lep sončen dan ni prav nobene gneče. Prebrodili smo reko in kaj kmalu zavili na vzhod čez suho strugo in pričeli sprehod skozi s snegom pocukran gozd. Prav neprijetno je bilo lomastiti čez veje, polomljeno drevje, listje ter ostalo zimi neprikladno podlago. Zaradi (pre)malo snega smo...

S sončne Slovenije smo skozi luknjo zapeljali v manj sončno Avstrijo... Končni cilj smo dorekli šele nekje v sredini (že izvrtane) cevi in naposled zapeljali proti Špitalu in v osrčje biosfernega parka Nockbergi. Tam smo sprva zgrešili odcep in rinili po strmih bregih po zasneženi gozdni cesti, a kmalu spoznali zmoto in obrnili še pravočasno (in na edinem primernem mestu). Že čez nekaj minut smo se znašli pred spuščeno zapornico in že so se nam povesili nosovi, saj smo bili s časom povratka hudo omejeni....

Mrzlično smo si želeli izkoristiti ostanke zime v naših gorah (pred napovedano odjugo in dežjem) in se zato slabemu zdravju navkljub odpravili v Julijske Alpe. Džanozo, Roman in jaz smo bili pravočasni na zbornem mestu, ena kandidatka je zaspala, drugi pa je obležal na drugem koncu Slovenije. Kolebali smo med Pokljuko in Vršičem in se naposled odločili za slednjega, zavoljo višjega izhodišča in možnosti "zaslonjenega" pobočja za Malo Mojstrovko, na grebenih katere je vlekel močan zahodnik. Zastave snega na...

Zarana nas je trojica skozi že zvrtano cev Karavank zapustila rodno grudo in odbrzela belim krajem naproti. Visoko nad Heiligenblutom, tri ure vožnje zdoma, smo v jasnem in mrzlem jutru z nekaj zapleti s parkiranjem navlekli nase turnosmučarsko navlako in zagrizli v breg! Kako nepopisno lepo je bilo. Ves čas vzpona nam je za levo ramo svoje obličje razkazoval najvišji vrh Avstrije, na desni pa so se šopirili vršaci skupine Goldberg. Res imenitno z nekaj presledki zoprnega (pre)trdega snega ob vzponu. Vrhunec...

Z nekaj zamude sledi poročilo s sosednjih pokrajin. Ob brutalnih urah sredi noči se nas je 5 (z nami v mislih je bil tudi šesti, ki ga je izdala budilka) odpeljalo skozi tunel do izhodišča brez težav, le zadnjih 100 metrov je bilo snega za vzorec preveč, zato smo parkirali ob kupu gnoja. Dobesedno. Parkirišč z izjemo tega trenutno ni, zato so priporočljive lopate za jutranje ogrevanje. Sneg se v izdatnih količinah prične torej že na samem izhodišču, pot pa z nekaj ovirami kot posledica vetrolova ni...

Včeraj se nas je 9 fatkotov (tako kot še vsaj 253 ostalih) zapeljalo na sonce v Karnijske Alpe. Naš cilj je bil predvsem sonce, kjerkoli ga bo največ. In kazalo je, da ga bo pri Avstrijcih precej. Prelaz Mokrine je prikladno blizu, na sporedu pa je bila t.i. damska tura. To je tura, na kateri se predvsem veliko govori, odlično prehranjuje, še več govori in nekaj malega tudi hodi in smuča. Odpravili smo se na kartofel nad smučiščem Mokrine (Gartnerkofel). Ko sem naštel 50 turnih smučarjev med, pred in za nami...

Na poslednji lep dan čudovite jeseni smo se Andrej, Blaž in jaz pešaka odpravili na Dolič. Naš cilj je bil z Zadnjice po mulatjeri do koče, če bo vreme in počutje dobro, pa še malo naprej. Na koncu smo vsi trije zaključili malce po svoje: en na Kanjavcu, drugi pod Hribaricami in tretji proti Triglavu. Ravno ko smo pripešačili do konca doline - ceste, so nas dohiteli še zgovorni gorenjci s kolesi na hrbtu. Skupaj smo uživali v čudoviti naravi in zlato obarvanih macesnih. Obenem se nismo mogli načuditi človeški...

Jakovemu vabilu na jesenski pohod na Kanjavec se ni bilo moč upreti. Pot smo pričeli na parkirišču pod planino Blato, od tam pa sledili v celoti razriti poti. Hitro mi je bilo jasno zakaj je planini ime Blato. Ugrezalo se je do gležnjev in če ne bi iskali obvozov po brezpotjih v gozdu, bi se nam udiralo do kolen! Naredili smo lepo krožno turo, navzgor mimo planine pri jezeru in vzhodno od Zelnaric, dolgrede pa čez Planino v Lazu. Vmes nas je Jaka odpeljal še na skrivne konce do svojih merilnih postaj, srečali...

Kronična odvisnost od belih strmin me je dregnila, da sem se spravil k pisanju o še eni lepi izkušnji. Gore Albanije so me očarale z več vidikov, najbolj pa se mi je vtisnila v spomin nedotaknjena divjina in impozantne stene. V Albaniji žičniška infrastruktura ni najmočnejši atribut, obstajajo pa tudi alternativne možnosti za razbitje turnosmučarske rutine. Zanimivo doživetje v iskanju dobrega (boljšega) snega v sicer za tiste konce precej borni zimi z dobro družbo in primernim vremenom. Več naj povedo...