V soboto sva se s Primožem Murnom iz Poldovega rovta v Vratih odpravila raziskovat v ''neznano''. Po PP potki sva prečila do krnice Med Plazmi in po le tej zavila naravnost navzgor proti Kopicam. Ko se krnica položi in razširi v kotanjo med Kopicami in Tičarico sva nad meliščem na levi zagledala markanten severovzhodni raz Kopice. Primož je zanimiv raz prvič videl mesec prej in mu ni dal miru tako, da sva morala iti preveriti, če ga je mogoče preplezati.
Ko sva nato pod razom študirala njegovo šibke točke sva si rekla da bo na dveh, treh mestih mogoče malo težko sicer pa izgleda kar plezljivo.
Vstopila sva 20 metrov levo od glavne grape, ki vodi proti sedlu Kopic. Že po nekaj metrih plezanja nama je bilo jasno, da bo smer predvsem psihično naporna, ker ti je vsak drug oprimek v tej prvinski - nedotaknjeni skali ostal v roki. K sreči je skala kar dobro razčlenjena in kdor išče ta najde tudi kvalitetne stope in oprimke. Podobno težavno je bilo postavljanje kvalitetnih varoval, a k sreči je v smeri nekaj macesnov, ki se jih da izkoristiti za dobro varovanje. V začetku sva plezala malce desno od izrazitega raza, po skrotju mimo macesnov na prvo sidrišče pod previsno streho direktno na razu. Nadaljevanje po desnem žlebu, najboljši prehodi so na levi strani žleba, za sidrišče sem uporabil manjši macesen na polici, ki vodi desno v glavno grapo. Primož je nato plezal levo nazaj na raz in postavil tretje sidrišče pod najbolj izrazitim previsom v smeri. Levo za razom se mi nato pokaže lep prehod navpično navzgor, kjer se kvaliteta skale vidno izboljša. V tem navpičnem delu sem se sicer malo namučil z zabijanjem klinov, a plezanje je postalo prav uživaško. Po kakih desetih metrih se raz položi in na polovici raztežaja je en mali previsek, kjer bi sicer lahko zabil sidrišče, ker pa nisem imel trenja na vrvi sem obvozil previs po desni in nato po razu do prvega macesna na trati, ki je služil za odlično sidrišče. Od tu naprej sta še dva raztežaja do vršnega grebena. Logika smeri vodi levo okrog raza, ki se tik pred koncem spet postavi pokonci, midva sva šla nato desno po žlebu navzgor do ruševja, kjer se smer praktično tudi konča. V izogib trenju na vrvi si je pri macesnu pod žlebom pametno urediti sidrišče. Od tega rušja do vrha Kopice (na koti 2202m) je še kaka dva raztežaja, bolj kot ne, hoje čez razbite skalne roglje. Na koncu je bilo plezanje v na pogled težjih delih raza še najlepše.
Sestopila sva po rahlo vidni stezici v smeri proti sedlu v grebenu Kopic in nato po grapi do melišča, ki vodi naravnost navzdol ter nato rahlo levo v smeri Brinove glave.
Najbrž ni treba posebej poudariti, da na dan, ko se je v Vratih trlo ljudi v ta odmaknjen konec ni zašel nihče razen naju. Na poti sva srečala nekaj gamsov, ob poti pa obilo planinskega cvetja od murk do planik, ki so cvetele celo v smeri na razu.
Ne nazadnje ta plezalni del po SV razu nudi prav zanimiv prehod preko grebena Kopic in tako nastane lepa krožna tura v zelo prvinskem gorskem okolju.
