Končno sva dočakala opevane Zeleniške špice, ki jih ob česanju Repovega kota v zadnjih letih znova in znova opazujeva.
Dostop se vleče, sestop s srebrnega sedla pa še bolj - zložljive palice, ki gredo v ruzak so sigurno prihranile kakšno življenjsko leto kolenom in pogačicam.
Sicer pa je greben daljiši, kot se pričakuje (predvsem drugi, "višji" del - če greš v smeri od Staničevega vrha pri Srebrnemu sedlu) in pa na mestih tudi zelo krušljiv, tako da previdnost res ni odveč.
Priča sva bila še helikoptrskemu reševanju v sosednji dolini Bele iz stene Vežice, kar je začetku najinega podviga dalo rahlo zlovešč pridih.
Konec dober, vse dobro, s Srebrnega sedla sva se spustila do Jermance na kapučin-kokakolo še pred nevihto, ki pa je nazadnje ni bilo.
S potom oblita in od sonca opečena: Blaž Godina in Benjamin Dobnikar