Zarana nas je trojica skozi že zvrtano cev Karavank zapustila rodno grudo in odbrzela belim krajem naproti. Visoko nad Heiligenblutom, tri ure vožnje zdoma, smo v jasnem in mrzlem jutru z nekaj zapleti s parkiranjem navlekli nase turnosmučarsko navlako in zagrizli v breg! Kako nepopisno lepo je bilo. Ves čas vzpona nam je za levo ramo svoje obličje razkazoval najvišji vrh Avstrije, na desni pa so se šopirili vršaci skupine Goldberg. Res imenitno z nekaj presledki zoprnega (pre)trdega snega ob vzponu. Vrhunec je bil seveda razgled z vrha in obenem pričakovanje 1609 višincev smučanja vse do malo niže parkiranega avta. Na žalost pa je bila smuka proti pričakovanjem precej povprečna. Če bi ne bilo zares dobrih 300 višnicev uležanega pršiča za 4* v senčni legi velikega grabna med Sandkopfom in Troegerecka, bi bilo smučanje skladno z "objektivno" oceno "Kako ocenim razmere" nekje za 2 zvezdici: menjali so se zastrugi, napihanec, ki je ponekod počil in mehkejši sneg, spodaj in v senčnih legah zmrznjen beton... V dobrih razmerah pa mora biti Sandkopf nekaj nepojemljivo lepega, fantastičnega! Tura je v vzponu razmeroma dolga in malce naporna, tudi zaradi manj idealne (beri zdrsne) podlage, a razgledi in spust odtehtajo vse tegobe vzpona.
