Včeraj se nas je 9 fatkotov (tako kot še vsaj 253 ostalih) zapeljalo na sonce v Karnijske Alpe. Naš cilj je bil predvsem sonce, kjerkoli ga bo največ. In kazalo je, da ga bo pri Avstrijcih precej. Prelaz Mokrine je prikladno blizu, na sporedu pa je bila t.i. damska tura. To je tura, na kateri se predvsem veliko govori, odlično prehranjuje, še več govori in nekaj malega tudi hodi in smuča. Odpravili smo se na kartofel nad smučiščem Mokrine (Gartnerkofel). Ko sem naštel 50 turnih smučarjev med, pred in za nami sem nehal s štetjem, je bila pa gneča nepopisna! V določenih trenutkih vzpona sem se počutil kot kegelj v katerega letijo kugle za bowling, sam sem najbrž ob spustu vzbujal podobne občutke ostalim vzpenjanočim se kegljem. Še nekaj o razmerah: vstop na smučišče leden. Trdo kot beton, zmrznjeno v globino. Smukaško imajo sosedje smučišče pripravljeno do meseca maja. V zgornjem delu, ko se smučišče zapusti, je bilo nekaj okrasnega snega čez trdo podlago, ki je nosila težo pešadije. Za vzpon po grapi in grebenu so bile potrebne dereze in cepin. Na vrhu družabno, pri 30 dušah, ki smo uživale razgled, ponovno prenehal s štetjem. Zgornji na jug obrnjen del je bil pogojno za 3 zvezdice, smučišča spodaj živ beton. Vmes smo doživeli še presenečenje z izruvano vezjo (sprednjim delom). Veseli, da se ni zgodilo v grabnu. Avstrijci imajo sneg, zato pa tudi nepopisno gnečo... Ampak sneg in zima sta magnet brez primere!
