Furlanski Dolomiti

Tostran reke Piave se raztezajo gore skrajnega jugozahodnega dela Karnijskih Alp, ki se tako zgledujejo po svojih znamenitih sosedih, da jim pravijo kar Furlanski Dolomiti. Ko zagledaš tiste ostre špice in strme stene, se zdi poimenovanje kar na mestu, čeprav najvišji vrhovi segajo “le” do 2700 m. Vendar pa je tudi kar nekaj razlik: predvsem tu ni večjih in znanih krajev, cest čez visoke prelaze, žičnic na vse strani, množice poti ter ferat – in posledično niti ni takšne gneče.
Seveda je tudi tu razvejana mreža poti, vendar le redke vodijo na vrhove – ti so večinoma zelo težko dostopni, žal pogosto tudi zaradi krušljivosti. Ferate, ki so v Dolomitih tako priljubljene, so tu prava redkost. Obstaja nekaj koč, ki omogočajo izvedbo večdnevnih krožnih tur, a so majhne in v visoki sezoni lahko hitro zasedene (koča Flaiban-Pacherini ima npr. zgolj 16 ležišč). Druga možnost so bivaki in neoskrbovane koče na planinah, ki pa menda niso posebno udobne. Povrhu je večina koč nižje v dolinah, pogosto so celo dostopne z avtom.
Z Marušo in Nežico smo se zato odločili za bivanje v dolini Val Tagliamento, le zadnjo noč smo rezervirali v eni od koč. V četrtek popoldne smo se zapeljali preko Trbiža in Tolmeča do vasice Forni di sotto, nekaj kilometrov pred bolj znanim Forni di sopra, kjer je tudi majhno smučišče. Do tja je iz Ljubljane vsega 2,5 ure vožnje, torej dovolj blizu, da se splača tudi samo čez vikend. Mi smo si za prvič vzeli štiri dni za odkrivanje novih krajev in uživanje v kulinaričnih dobrotah po napornih turah.
Izvidnica je bila nadvse uspešna in že imamo ideje za prihodnje obiske... Nekaj slik za vtis in povabilo, daljši opisi pa na blogu.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...