Prazniki so super zadeva, zato smo v petek popoldne odbrzeli v Avstrijo, v gore! Prvi dan je bil naš cilj Glockner Bivaouc na 3205m, ki pa nam ga ni uspelo doseči, saj je bila cesta zaprta kaj kmalu nad Heiligenblutom. Odprla se je samo en dan kasneje… Ni nam preostalo drugega kot vzeti pot pod noge. Do noči smo prilezli do Franz-Josefs-Höhe (tudi s pomočjo prijaznega avstrijskega dedka), kjer smo se zavlekli v odprto stavbo in prenočili v spalnih vrečah na stiroporu, ki smo ga izbrskali v bližnji sobi. Noč je bila sila kratka, saj smo ob pol štirih že sestopali do ledenika Pasterza. Približno 4 ure smo potrebovali do bivaka, ki je običajno prenočišče za smeri v bližini. Tam smo malo zadremali in se psiho-fizično pripravili za vzpon, ki od daleč izgleda precej položen. Smer, ki smo jo preplezali se imenuje Mayerlrampe (III+, 70°, D, 500m). V spodnji polovici se je potrebno povzpeti preko krajne poči in relativno strmega snežišča (tja do 55°). Višje smer zavije levo na 'rampo', kjer nas je čakalo kar konstantno strmo plezanje in varovanje na lednih vijakih. Vse pohvale Nejcu, ki je suvereno vodil navezo preko celotne smeri. Vsekakor je smer za 'vikend alpiniste' relativno resna zadeva. Na sedelcu Grögerschneid (3660m) smo se odločili, da bo vrh Grossglocknerja počakal do naslednjič. Bili smo premraženi, utrujeni in predvsem sestradani, saj sva z Lukom pozabila pol hrane. Sestopili smo na drugo stran, kjer nas je čakal še dolg sestop v smeri Kalsa. Po 17 urah hoje je bila postelja neverjetno privlačna. Naslednji dan smo se regenerirali in odšli po avto v Heiligenblut. V ponedeljek smo se povzpeli na Rostocker eck, 2749m, in prenočili pri koči Rostocker hutte. Naslednje jutro smo se navsezgodaj povzpeli na vzhodno Simonyspitzen (3442m). Prekrasni razgledi ter brez gneče so nas res navdušili. Sledil je še spust v dolino z zavedanjem, da smo doživeli 4 dni polne dogodivščin.
