Ko sem bil še v srednji šoli sem začel s hojo v hribe, začetki pa so bili zelo skromni. Poznal nisem nikogar, ki bi me vezl s sabo, avta tudi nisem imel in zato je bila vsaka tura velik podvig. To pa zato, ker tura ni bila le vzpon in sestop, temveč tudi študij voznega reda avtobusov, vstajanje sredi noči, prestopanje, potem pa seveda peš na izhodišče, najboljši pa je bil povratek, ko si skorkan od sonca, lačen in žejen. Na te moje “odprave” imam zelo lepe spomine, pa čeprav jih sedaj brez posebnih naprezanj in romantike opravim v enem dopoldnevu.
No vsake toliko pa me ta duh še zagrabi, in opravim kakšno turo za dušo. Tako sem v torek cincal cel dan, gledal temperature in vreme, poročila, na koncu pa sestavil res ambiciozen plan, za uspeh pa sem imel že, da sem sploh pomislil, da je to možno. Z izvedbo se nisem posebej obremenjeval – če ne bo šlo, pač ne bo šlo. Spakiral sem toliko na lahko kolikor sem upal – poleg opreme še liter in pol vode ter čokolado.
Po obilni večerji ob osmih zvečer štartam iz Vrhnike – seveda z busom. V Ljubljani se za blagoslov ture ustavim v Slastu (klasika) in kupim dodatno gorivo – pizza burek. Nato čakanje na prevoze.org – namesto ob 21.30 štartamo z enourno zamudo. V Mojstrani smo bili malo pred polnočjo, nato pa sem najprej z rolerji (do konca asfalta, potem sem jih skril ob cesti) nato pa tekel v zimsko sobo v Vrata. Srečam par srn in Sovo, skratka »vajb« se je začel. Petnajst do enih ponoči spijem malo vode, oblečem vse kar imam se pokrijem z vsemi odejami (zaradi teže nisem vzel spalke s sabo) iz zimske sobe in zaspim. Spal sem zelo slabo – nisem imel majce za preobleč in me je v mokri zeblo ko psa.
No malo pred peto me odreši budilka, v dveh minutah zbašem vase pol piza bureka in gasa proti steni. Plan je bil Slovenska smer čim hitreje, vendar sem misel na kakršnekoli rekorde opustil – zaradi težav pri iskanju poti in dogodkov prejšnjega dne. Visoko nad Vrati opazim lučko, imam slabo vest zaradi poznega štarta, vendar mi superge in lahek ruzak omogočajo tek in hitro že iščem vstop v Slovensko. V glavi imam Jakatov opis – v grapo desno od treh macesnov.. no na vstopu sem bil po krajšem iskanju v 50 min. Na uri stisnem lap in se zaženem v grapo. Letim čez, pred prečko v desno pa se nenadoma ustavim – zmede me detajl, ki je neverjetno podoben poti Čez Prag. Feek pa ne da sm faliu no..no po daljšem cincanju se kar slabe volje počasi in nesiguren po dokaj svežih sledeh odpravim čez prečko, tam pa zadeve spet stečejo. Čez skalni odsek pri Belih plateh sem bil hitro in kmalu sem bil v grapi. Edini skok (Bučarjeva stena) je bil ravno toliko še zalit in leden da ni povzročal težav, korak pa se mi je kar malo ustavil – pojam nisem imel kje sem in stalno sem se prepričeval da lahko vse do zdaj varno zlezem tudi dol. Če ne bi bilo svežih sledi bi imel problem. Šele višje ko sem prepričan da sem v Slovenski grapi sem stopil na gas in na vrhu Prevčevega izstopa stisnem lap – ura pokaže 1:30 in še par sekund. Kar malo presenečen se zelo počasi vlečem proti Kredarici, vdiralo se mi je malo čez kolena. Pojem še čokolado in prilezem do koče. Ko pojem preostalo polovico bureka in spijem liter vode prečim proti Staniču in tukaj je bilo res zoprno, sneg se je vdiral ponekod tudi do pasu, večinoma pa čez kolena. No od Staničevega doma sem še zborbal za Cmirom dol, kjer me je pobral turni smučar iz Matice, zapeljal do Smlednika, od tam pa sem že skrokan od sonca odrolal v Ljubljano in dobil prevoz domov, vesel za turo, ki mi je uspela. Pa čeprav je le – Slovenska smer z oceno II, 750 m. Kje je pa Ueli presoliral Eiger v istem času mi pa ni jasno..
Čeprav je bila to predvsem tura za dušo, pa dajmo še malo o številkah in pogojih za smer sem rabil uro in pol – razmere v steni so bile blizu idealnih – sneg se ni prediral, je bil pa toliko mehak, da so dereze grabile v prvo in da je šlo brez problema v (višjih) supergah Terrex Surround Gtx s klasičnimi derezami . Skalnih odsekov je bilo malo in niso predstavljali problemov. Že če bi sam točno poznal smer in se ne bi obiral imam v takih razmerah vsaj 10 min rezerve. Če bi se na stvar pripravljal, fizično in psihično, ter bi v steni pritiskal do rdečih obratov bi šlo pod uro in 10 min – brez prevelikega rizika, seveda v takih razmerah kot sem jih imel. Če bi se smeri lotile zverine specializirane za klanec – aka Kovačič, Kuhar – ocenjujem da bi v takih razmerah rabili pod 50 minut – glede na to da je Zaplotnik presoliral mnogo daljšo in težjo Dolgo Nemško z vrhom Triglava v 2h24min. Je pa tudi res, da je izjemno pripravljeni gorski tekač Franci Teraž, slovensko poleti preplezal v 1 in 48 minutah… eno pa je jasno; takih stvari se lahko lotevaš če si zelo dobro kondicijsko, pa tudi psihično pripravljen, dobro moraš oceniti razmere in se stvari ne lotevati na pamet! Čutiti moraš spoštovanje do smeri in ne precenjevati svojih sposobnosti! Drugače se stvari lahko zelo slabo končajo..
