Na sprehod za blokom

Že dva tedna nestrpno čakam da se bojo te plazovine splazile in se bo snežna odeja vsaj toliko predelala, da se ne bo udiralo do potencialnih potomcev! Pa sem šel, kot marsikatero popoldne po šihtu, na hrib za blokom. Tokrat sem izbral sicer višji končni cilj in čisto malo pogoljufal z avtom, tako da nisem šel ravno direktno od doma peš.

Po smučišču proti zelenici je bila podlaga super, čim pa sem zavil levo na plazovino pa se je začelo vdirati. Se mi zdi da je tako, ko se ti vdre naključno vsak tretji korak in res ne veš kdaj te bo zmanjkalo še huje, kot pa če hodiš po svežem globokem pršiču in se ti predvidljivo vdre vsak korak.
Še doma sem si rekel, če se mi bo vdiralo se obrnem. Pa se je moja trma vseeno odločila da še en trening ne škodi, in jo tako odsopihali po prvi grapi proti soncu.
Hvala bogu sem našel vsaj za par metrov škripavca, da so lynxi (dereze) lahko vsaj malo pozobali.

Na vrhu pa kot se za ta konec spodobi (vsaj iz mojih izkušenj), megla, veter, mordor! Napihanega snega na južni strani grebena je bilo pešnajst biljaužnt ton. In z mojimi drobcenimi zimskimi iskušnjami sem jo raje ubral kar po isti poti nazaj, kot pa da bi se igral s srečo po grebenu, do Begunjščice in navzol po centralni.

Sestop brez problema, a vseeno mislim da bom te solo izlete za blokom pozimi probal čim redkeje izvajati. Visokogorje pozimi vseeno izgleda veliko bolj jezno kot poleti.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...