Mustagh Ata 2017

Julija sem se udeležil odprave na 7509 m visoki Mustagh Ata na zahodu Kitajske; osamelec, ki leži nekako med pogorjema Pamir in Kunlun Shan. Odpravo je organiziral in vodil Iztok Cukjati, v ekipi pa nas je bilo 9, od tega 7 smučarjev in 2 pešaka. Mustagh Ata namreč slovi kot najvišji turnosmučarski vrh, saj je možno celoten vzpon (in, bolj pomembno, spust!) opraviti na smučeh. To seveda pomeni tudi, da gre za tehnično nezahteven in objektivno relativno varen vzpon, posledično je vrh precej oblegan.
Kljub temu, da smo bili večino časa na hribu, je bilo celotno potovanje zelo pestro in dovolj zanimivo že samo po sebi. Zaradi zelo ugodne povezave iz Ljubljane smo leteli v Biškek in prve tri dni preživeli v Kirgizistanu, kjer smo se aklimatizirali z neobremenjenimi pohodi po zelenih vrhovih in dolinah do višine 3900 m. Sledil je prehod na Kitajsko in v starodavno mesto Kašgar, ki leži na robu puščave Taklamakan in je bilo nekoč pomembno mesto na svilni poti. Danes se pospešeno spreminja v moderno kitajsko mesto, Kitajci pa načrtno izpodrinjajo in zatirajo tamkajšnje prebivalce Ujgure (s podobnimi metodami kot v sosednjem Tibetu).
Iz Kašgarja na jug po Karakorum highway, ki vodi v sosednji Pakistan, cesta pa pelje prav mimo Mustagh Ate, ki je torej tudi logistično eden najlažje dostopnih sedemtisočakov. Dva tedna smo preživeli v bazi na 4400 m, ki leži tik pod strmo moreno, sneg se začne na okoli 5100 m. Med aklimatizacijo smo imeli lepo vreme, skoraj brez vetra, tako da je bilo kljub napornemu prilagajanju na višino prav luštno kampirati visoko na hribu, povrhu je bila tudi smuka odlična!
Ravno med počitkom pred načrtovanim naskokom na vrh se je poslabšalo vreme, zgoraj je zapadel sneg in zavel močan veter, ki sta pregnala ostale skupine nazaj v bazo. Po dodatnem dnevu čakanja se je vreme malo izboljšalo, le veter je divjal brez premora. Kljub vsemu smo poskusili proti vrhu in v megli, vetru in svežem snegu dosegli tabor 2 na 6200 m, kjer smo preživeli precej naporno noč, naslednji dan pa smo se odločili za povratek. Do vrha nam je torej manjkalo še kar precej, a jaz sem vseeno zadovoljen z doseženim in novimi izkušnjami. To, da ne prideš na vrh pa je na taki odpravi itak treba vzeti v zakup že pred odhodom.
Nas je sicer čakalo še nekaj lepih dni dopusta: nazaj v Kašgar, od tam v Biškek in preko Istanbula v Ljubljano.
Nekaj več v spodnji foto zgodbi, obsežna reportaža pa na blogu.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...