Ognjena poslastica v Karavankah

Najpogosteje se vozim v Julijce in tako vsakokrat mimo Karavank odbrzim brez, da bi jim posvečal pretirano pozornost. Zadnjič pa sem se na avtocesti ob zastoju pred izvozom za Radovljico zagledal v oble kosmatince z mamljivimi južnimi pobočji, ki sicer vabijo predvsem kadar imajo zimsko preobleko.
Pobrskal sem po vse bolj luknjičastem spominu in ugotovil, da mineva že več kot leto dni odkar sem nazadnje zmrzoval na Vajnežu in fotografiral Aljaža ob vragolijah na nebu.

Vzpon sem se odločil opravit popoldan, saj celotno južno pobočje ob topli večerni svetlobi dobesedno zagori. Gozdna cesta, ki pripelje precej visoko, se vleče kot jara kača. Dvakrat sem pogledal na uro, če se morda motim, a časovnica je bila prava - vožnje do izhodišča za hojo je od Završnice vzela skoraj 40 minut. Cesta je mestoma v precej slabem stanju in ni pretirano prijazna do avtomobilov z zmanjšano oddaljenostjo od tal. A tako je, ko se vajeni kot smo, ko ceste vodijo do vseh dolin in celo v samo središče Triglavskega narodnega parka, pripeljemo čim bližje gora.

Na parkirišču - izhodišču sta bila pred mojim že dva jeklena konjička in gromozanski traktor s prikolico. Od tam dalje je bila cesta zelo razrita. Najbrž jo je zagodel lubadar oziroma podlubnik, saj je bila napeljana tudi gozdarska žičnica, vse okrog pa kupi posekanega drevja...

Obširnejša zgodba s še več fotografijami je tudi na blogu.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...