Moje prvo javljanje iz potovanja bo nekoliko drugačno, kot običajno. Tokrat ne bo v ospredju moje športno ali hribovsko udejstvovanje, ampak pleme Tsaatan in njihovi jelenčki. Pleme oz. ljudje Tsaatan živijo v hribovitem delu severne Mongolije. O njih sem zasledil že nekaj objav, fotografij, potopisov, in vse skupaj me je čisto prevzelo. Verjetno je vsaj zame to eden najbolj pričakovanih trenutkov na celotnem potovanju.
Severni jeleni se nahajajo precej južneje, kot npr. na Finskem ali v Rusiji pri plemenu Nenti. A sever Mongolije je zelo hribovit - najvišji vrhovi segajo preko tri tisoč metrov visoko, zato gore poleti nudijo jelenom dovolj hladno okolje. Žal se zaradi segrevanja ozračja spreminja tudi lokalna klima, kjer živijo ljudje Tsaatan. Poletja postajajo enostavno prevroča in počasi grozi, da bodo severni jeleni v Mongoliji in na jugu Rusije, kjer živi podobno ljudstvo Tuva, izginili.
Pot do ljudi Tsaatan je dolga in naporna. V Murunu najprej preko agencije zaprosiš za dovolilnico. Brez nje te lahko vojska zelo hitro deportira iz države. Sledi 230 km dolga vožnja do mesteca Tsagaannuur, za kar porabiš 10-12 ur! Najslabša cesta v življenju! Po nekaj urah nisem več vedel, česa naj se držim in kako naj sedim. Enostavno te razmetava. Človeku priteče solza, ko pomisli, da ga čaka še ena taka runda za nazaj. Tretji dan s konji jahaš dan ali celo dva dni daleč. Sam sem imel lažji dostop - dve uri vožnje z avtom in štiri ure jahanja jelenov. Vreme se spreminja zelo hitro. V enem dnevu od močnega sonca do neviht ali celo snega, kar sem doživel tudi sam! Temperature ponoči lahko poleti padejo celo pod ničlo.
Ljudem Tsaatan jeleni pomenijo ogromno. Nikoli ne ubijejo jelena. Njihovo mleko je za njih glavni vir preživetja. Mleko, sir in ostale mlečne izdelke prodajajo v vasi v dolinah. Tako si lahko kupijo tudi nekaj mesa, moko, obleke, itd. V zadnjih letih jim velik vir dohodkov predstavlja turizem, s katerim si privoščijo tudi kakšno malenkost več. So pa zmeraj veseli, če jim turist prinese kakšno darilo. Darila naj bodo zelo osnovna. Šampon, pralni prašek, sol za jelene, nogavice, rezervne baterije, kakšna igrača za otroke (odporna na blato, vodo), cigareti, itd. Živijo v šotorih imenovani ort, ki spominjajo na šotore Indijancev. Središče vsakega šotora je peč. Ob njej se greješ, kuhaš, pečeš kruh... Je srce vsakega orta. Vsakega gosta postrežejo s čajem z jelenjim mlekom, kakšnim prigrizkom, kosom ovčjega mesa. Žal govorijo le mongolsko, zato si moraš najeti tudi prevajalca.
V taboru, kjer sem bil skupaj z Italijanom Francescom, živijo tri družine in imajo 40 jelenov. Žene večinoma skrbijo za hrano, moški za jelene, drva in tudi za varnost. Po gorah se potika kar nekaj medvedov in volkov. Smo pa drugi dan doživeli zanimivo prigodo, ko so na jezeru opazili dva ptiča, ki se hranita z ribami. Ker so ribe za ljudi Tsaatan zelo pomembne, te ptiče postrelijo. Brez okularja je na razdalji cca 250 m tako z enim strelom ubil enega izmed ptičev. Naslednji dan pa žal rahlo zgrešil drugega.
Če v taboru vidiš delo, ne sprašuj, ampak ga naredi. Vsak dan so tako za pripravit drva. Privezati treba jelene, jim dati nekaj soli, itd. Veliko časa ti vzamejo otroci, ker znajo izkoristit vsakega turista. Da po taboru nismo samo postopali, smo za nekaj ur z jeleni odšli v gozd po les za drva. Naslednji dan naju je vodič peljal na najvišji, cca 2900 m visok vrh nad dolino. Morda je malo obžaloval, ker sva bila s Francescom za najinega vodiča prva turista, ki sta tudi dejansko šla do vrha :)
Ljudi Tsaatan se lahko obišče tudi pozimi. Najboljši mesec je februar, problem predstavlja le temperatura, ki pade tudi štirideset stopinj pod ničlo.
