Tokrat smo se v skalo odpravili malo bolj penzionersko in smo štartali iz ljubljane "šele" ob 7h. Nam zaspancem, ko se ob 7h šele drugič obrnemo v postelji, je še to malo zgodaj, za prave hribovce je pa to že popoldansko plezanje ;)
No ker ura res ni bila najbolj rana, smo se odpravili na vršič zaželeti par želja v vodnjak. Vodnjaka sicer nismo našli, je bila pa skala zato toliko boljša.
Prvi in drugi raztežaj sta bila prava pravljica za plezati, solidna skala, platasta petka, čisti užitek, kar je vodil Nejc. Tretji, kjer je prevzel vlečenje vrvi Džani, se je začel pa z zoprnim previsom, s katerim imam sam še ne poravnane račune. Nejc in Džani sta šla mimo brez problema, jaz sem se pa kar malo skobacal in si pomagal s frendom, kar mi je ob tako lepem plezanju v celi smeri pustilo grenak priokus, ker ga znam zlesti veliko lepše. Ampak je bila takoj ze previsom spet nazaj odlična pleža s še lepšimi razgledi.
Po tem razežaju smo se ustavili na malo bolj zračnem štantu, kjer sva z Nejcem za krajšanje časa spletla iz vrvi en tako lep rumeno moder šal, pa ga sva ga morala žal kaj hitro razdreti, ker je Džani vedno hitreje plezal, ko se je petka počasi prelevila v štirico. Ker je bilo vrvi samo 60m, smo se morali ustaviti še enkrat. Zadnjega se je šlo pa baje nekaj po štajersko. Ne vem sicer kaj to pomeni a moja vrv kar ni in ni hotla biti napeta. Pa sva z nejcem nekaj metrov dovolj glasno oponašala tečne babe, potem je pa šlo ;)
Zaključek smeri pa s tako lepo zeleno travo in gorskim cvetjem res ne bi mogel biti lepši. Hiter sestop do avta, nato pa sproščeno zunanje hlajenje v jasni, interno pa s hladno pijačo v Kranjski Gori.
