Ledno plezalski plani so ob napovedi in dejanski uresničitvi večje količine zapadlega snega v domačih bregih splavali po vodi in se izgubili v turnosmučarski gazi. Krampe in žeblje sem dal ven z nahrbtnika, vanj pa je romal športni fotoaparat in objektivi. Pse sem vpregel na smuči in pristavil čaj. Malo zmeden in v zadnjem hipu spremenjenih planov sem pozabil poslat še najavo na društveno grupo... Se posipam s pepelom. Prvi pogoj in želja danes je bila stran od množic. Pokljuka in ostali priljubljeni cilji so tako odpadli, zarinili smo v breg pod Golico. V gozdu smo odkrivali prehode in s pomočjo nosa in navigacije na telefonu nekako prilezli dokaj ugodno ven iz hoste na plano. Snega je bilo sprva nekje 30 cm, potem pa med 30-50 cm. Brez vsake podlage seveda. Nad gozdno mejo se je sneg presenetljivo hitro ojužil, zato smo pohiteli... Malček preveč smo odprečili proti vzhodu in že smo se znašli v prvinski hosti, v katero razen medvedov in petih tepcev ne zaide nihče. V globokem in sipkem snegu (tu mu sonce niti veter nista prišla do živega) smo uživali in vriskali, seveda vse dokler nas ni presenetila kakšna podrast ali veja. Za brezskrbno smučanje snega namreč še nekaj manjka. Krasen dan, odlična družba in želja po še!
