Z Nejcem sva se odločila, da izkoristiva lep dan in napadeva Razor. Turo sva začela na Vršiču in se usmerila na markirano pot proti Mlinarici. Do zatrepa Mlinarice je pot suha kot poper, snega ni niti za eno kepo. Ko se pot začne viti po policah Razorja sva precej hitro nataknila dereze in cepine, čeprav je snega bolj za vzorec. Kar nekaj je bilo tudi praskanja po skalah. Nato je sledil še sončen del vzpona in precej strma 10-metrska skalna stopnja, ki zahteva nekaj zbranosti (sploh z derezami na nogah). Na vrhu pa naju je razveselil neverjeten razgled na vse strani, čeprav sva občutila tudi nekaj grenkobe ob pogledu na skromno bero snega. Za nazaj grede sem 'skočil' še na Planjo. Sledil je še rutinski sestop, ki naju je nagradil z lepim sončnim zahodom.
