Za vikend me je Rok povabil na grebensko turo, za katero je izvedel iz Prletove knjige Grebeni slovenskih gora. Ker je oče rekel, da je Matkova kopa eden od redkih vrhov na katerem še ni stal v Kamniško Savinjskih Alpah sva ga rade volje vzela s sabo.
Avto smo pustili na Pavličevem sedlu in začeli hoditi kar ob mejnih kamnih, ki so ravno prav narazen, da jim preprosto slediš. Z eno nogo v Avstriji in drugo v Sloveniji smo nekaj kilometrov hodili skozi gozdove, ruševje in jase ter kasneje po grebenih s katerih smo imeli lepe poglede na naše in sosednje hribe. Vzpon na Matkovo kopo je potekal po podrtih grapah na severnem pobočju in na koncu še po lepem trdnem grebenu.
Po sestopu v Matkov kot, se je začel še drugi del poti in sicer dolga vrnitev na Pavličevo sedlo. Na srečo mene in očeta se nas je usmilil prijazni voznik, ki je Roka zapeljal na približno polovico poti, od kjer je za zaokrožen trening odtekel še do vrha po avto in to ravno, ko se je stemnilo.
