Ideja se je porodila že takoj po zaključenem trekingu v Nepalu, torej leta 2014. Pa je bila potem zaradi različnih razlogov večkrat odložena v predal, prestavljena, pozabljena.. No letos poleti pa je dozorela in ravno, ko sem se po skrajnem nezanimnju sicer Patagoniji tako zelo naklonjenega društva že odločila, da se na avanturo podam kar sama, sta se mi v začetku jeseni le pridružila še Jani in Mare, tik pred zdajci pa kot veliko presenečenje (in k sreči) še Maja. Tako smo se po spolih uravnovešena, nekoliko okrnjena nepalska druščina konec novembra iz podalpske jeseni izstrelili v J ameriško pomlad.. Pričakal nas je dolg dan (beri do 22h), prijetne temperature, prijazni ljudje, zasoljene cene in pristno argentinsko govedo, ki je tako okusno, da se poje kar samo.
Treking je šel milo rečeno vse prej kot po planu. Kar pa ne pomeni, da se ni izšel idealno.. Zaradi novega pravila o obveznih rezervacijah za vse kampe in vstop v del nacionalnega parka Torres del Paine, ki je vstopil v veljavo okrobra 2016 z namenom omejiti število obiskovalcev, smo se že prvi dan po prehojenih 20 km, morali obrniti na petah in opustiti idejo o krožnem treku (full circuit). Ženska empatija je mirila moški ego in do teme, ko smo se privlekli nazaj skoraj do izhodišča (campo central - Las torres) in postavili šotore v dežju, smo že vsi verjeli, da je vse z namenom in zato že prav, tako kot je. Odločili smo se nadaljevati v nasprotno smer in napraviti malce raširjen W-trek. V naslednjih dneh je šlo vse bolj ali manj po maslu - čez dan sonce, ponoči dež, ves čas pa veter, ki poskrbi da se človek kljub nočnim poplavam in lužam v šotoru zbudi na povsem suhem thermarestu. Zakon!! No 5. dan treka se je nočni dež odločil, da ne bo ponehal in tako smo cel dan ostali na prisilnem počitku v šotoru in pač predelali literaturo za nadaljevaje potovanja v Buenos Aires. Tudi zadnji dan ni šlo brez zapleta, saj se je skoraj takoj za nami podrl eden pomembnejših mostov. Zaradi posledičnega navala na trajekt, ki je služil kot obvoz, smo skoraj zamudili svoj prevoz nazaj v El Calafate. No pa konec dober, vse dobro..
Težko je opisati svoje občutke na takem pohodu, morda kaj več povedo fotke. Naš skupni zaključek pa je, da nikakor ni čudno, da je ta košček sveta tako zelo zaželjen in oblegan:
Božajoči pomladni žarki, dehteča zelena narava, polna zrelih brusnic; bučeče reke in potoki, prelet veličastnih kondorjev, našim očem skrita prežeča puma. Kontrast turkiznega jezera in rdečih cvetov, ki se po nekaj kilometrih spremeni v skrivnosten pragozd tajge s posušenimi belimi debli, nato spet v temne granitne stolpe, ožarjene z ognjem vzhajajočega sonca, in nazadnje v nepregleden ledenik, ki se lomi ter podarja svoje otroke vodi pod seboj..
Resnična mojstrovina narave, ki nikogar ne pusti ravnodušnega! Še Jani je obsedel na skali najlepše plaže in dolgo zrl v daljavo :-) Torres del Paine vzbuja občutek večnosti in daje našim umrljivim dušam navdih...
