Pretekli teden smo se potepali po Bernskih Alpah; Mare je predlagal turo in poskrbel za vso logistiko, Slavi, Džani in jaz pa smo se z veseljem odzvali vabilu. Naš načrt je bil precej velikopotezen, in sicer prečenje velikanov nad Grindelwaldom: Eiger – Mönch - Jungfrau, kar smo računali opraviti v 4 do 5 dneh. Seveda bi bilo naivno pričakovati 5 dni lepega vremena, zato smo šli na pot z zavedanjem, da bo potrebno sprotno prilagajanje.
Glavni cilj je bil dejansko severovzhodni greben Eigerja, to je greben Mittellegi. Ker smo v Švici, se velika večina povzpne na te tri vrhove s pomočjo železnice, ki pripelje na Jungfraujoch, 3454 m visoko. Greben se doseže z vmesne postaje Eismeer (3160 m), od koder je 2 uri dostopa do koče na 3355 m ter naslednji dan na vrh in po južnem grebenu dol. Tako v resnici spustiš več kot polovico grebena, ki ni nič manj zanimiv, a tudi nekoliko zahtevnejši. Mi smo se na Eiger podali iz doline, celih 3000 m nižje, s čimer pa smo imeli tudi boljšo aklimatizacijo, da o avanturi niti ne govorim. Mönch in Jungfrau, čeprav resna samostojna vzpona, bi bila na koncu predvsem češnji na torti.
Prvi dan smo odkorakali naravnost z dvorišča hostla v Grindelwaldu in se vzpeli po kar naviti ferati do neoskrbovane koče Ostegghütte (2317 m) na enkratni travnati terasi sredi stene. Drugi dan nas je čakal najprej vzpon do grebena in nato dolgo prečenje (cca 9 km in 1200 m višine) do koče Mittellegihütte (3355 m), ki je postavljena prav na grebenu, tako da na obeh straneh visi čez rob! Zahtevnost grebena se giblje do II-III in je precej izpostavljen ter zelo krušljiv, tako da je tudi na lažjih odsekih potrebna nenehna zbranost. Ključ do celotnega grebena predstavljata dva raztežaja z oceno V, A0. Po spustu v škrbino je treba splezati na naslednji stolp in obvoza ni. Tam smo uporabili jokerja (beri: Džanija), ki nas je s svojim pristopom »če je treba, bom pač prišel čez« popeljal čez ta najtežji del. Ostali smo se potem že privlekli čez. Za teh 50 m bi se dejansko splačalo nositi s seboj plezalke, tako bi bilo plezanje prav luštno. V nerodnih gojzarjih in še s težkimi nahrbtniki pa je vse skupaj precej težje.
Po dveh lepih sončnih dnevih se je na načrtovani dan D pokvarilo vreme. Do vrha Eigerja (3970 m) je še cca 4-5 ur izredno izpostavljenega grebena težavnosti II-III z mešanim skalno-snežnim terenom (a tudi obilico fiksnih vrvi in varoval), nato sledi še okoli 5 ur prav tako zahtevnega sestopa po južnem grebenu. Zato smo tretji dan zjutraj skupaj z oskrbniki sestopili po zelo zoprnem pobočju do ledenika in na postajo Eismeer ter se zapeljali z vlakom navzgor do Jungfraujocha. Od tam je slabo uro sprehoda do koče Mönchjochhütte (3650 m).
Naslednji dan smo se zbudili v zimski idili in v jutranjem izboljšanju poskusili na Mönch (4099 m) tik nad kočo. Kljub relativno nezahtevnemu vzponu smo obrnili že na začetku, saj je bil greben požlejen in pokrit z novim snegom. Tudi Jungfrau (4158 m) je že od daleč izgledala nedostopna, zato smo se še isti dan zapeljali z vlakom nazaj v dolino in naslednji dan domov.
Tako smo žal ostali brez vsaj enega vrha, a izkušnja je bila kljub temu zelo bogata in pozitivna. Nekaj vtisov v slikah, obširneje pa na blogu.
