''Pot pelje skozi samotne, divje in malo znane predele. Izurjenega brezpotnika čaka kar slikovita pustolovščina.''
S tem opisom nas je Tine Mihelič navdušil nad Poldnikom (Picco di Mezzodi, 2063m). Tura za romantike, no za take, ki imajo vsaj nekaj gorniških izkušenj. ''Solo per escursionisti esperti,'' svarijo table na izhodišču v nam poprej neznani dolini Remšendol (Val Romana). Gre za slikovito dolino, ki jo omejujejo številni vršaci; Poldnik in Bukovnik na vzhodu, Šober ter Rabeljske špice na zahodu.
Povabilu na goro, v meni povsem neznani pokrajini, sem se seveda odzvala pritrdilno. Na vrh vodita dve poti, izbrali smo težjo in bolj slikovito, ki vodi po rušnatem in krušljivem grebenu. Pot je vzorno markirana in težko bi govorili o brezpotju. Gre za odlično varianto, če se želiš izogniti gužvi, ki je stalnica v gorah med poletnimi vikendi, saj ob vzponu nismo srečali žive duše. Ne le to, tudi številne pajčevine so prepletle dele poti. Le na vrhu smo srečali tri, ki pa so se vzpeli po 'normalki' iz Belopeških jezer.
''Ne-normalni'' pa smo dan začeli v vasici Koprivnik (Otrigara) z jutranjem ogrevanjem po gozdni cesti in prodišču Belega potoka do Starega Tamarja. Tam se pot konkretno vzpne po skalnatem pobočju, ki je prekrito z visoko travo. Jutranja rosa in deževje v preteklih dnevih sta kriva, da smo do Moriške krnice prišli premočeni kot cucki, tudi gojzarji so me v tem smislu razočarali. A razgled, ki ga ponuja amfiteater krnice ne razočara, prav nasprotno. Tu se začne težji del poti. Krnico obidemo po levi in se vzpnemo v stm žleb, ki ga preplezamo s skrajno previdnostjo. Skala je mokra ter zelo krušljiva; oprimki sila radi ostanejo v roki. Nato se spustimo po skrotastem pobočju do Rateške škrbine, kjer nam dih vzame pogled na smaragdna Belopeška jezera in mogočne stene Bukovnika. Tam se prične grebenčkanje, kjer odsotnost varoval dobro nadomešča ruševje. Mestoma plezanje doseže I.stopnjo, vendar bolj kot tam je previdnost potrebna pri spustih po zoprno krušljivih pobočjih, ki jih je na tem grebenu kar nekaj. Par metrov gor par metrov dol, ves čas v pravo smer, a vrh se nam je zdel vedno bolj oddaljen. A nič za to, čim dlje smo na tej razgledni poti, tem bolje. Pogled na mogočni Mangart v ozadju nam je nudil veliko zadovoljstvo. Končno le zagledamo križ pred sabo in pot se združi z normalno varianto, ki smo jo izbrali za povratek. Ta pot je bistveno bolj uhojena in na težjem delu so nameščene vrvi. Na sedlu pod Črnim vrhom pa smo zavili levo nazaj do Koprivnika.
Ni prav lahka, niti ne prav kratka ta pot; za vzpon smo potrebovali 4 ure, za sestop še 3 dodatne in ob tem prehodili 14 km. A za trud smo bili poplačani s čudovitimi razgledi in popolno samoto. Končno sem tudi lahko uporabila tiste trše strani iz Vestnika z opisi poti; naša današnja je opisana v marčevski številki iz leta 2014.
Če sem že začela s Tinetom, naj ima tudi on zadnjo besedo te objave; še prej pa lep hribovski pozdrav!
''Moja navzočnost v gorah je v njihovem ''življenju'' pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.''
