Napovedan vroč sobotni dan sem si želel preživeti v prijetnem hladu in v Severni Triglavski steni te sonce skoraj zanesljivo ne najde ves dan. Primožu Murnu sem predlagal vzpon po smeri Helba; 'ja potem pa bova videla kako naprej - khm, khm ;) oziroma nazaj'. Primož je bil kar hitro za, na koncu se je pa pridružila še neutrudljiva Slavi, ki ji celodnevno plezanje nad Belimi vodami prejšnji dan, le ni bilo dovolj.
Pod Steno smo prispeli, ko se je že popolnoma zdanilo in tako vstopa v smer ni bilo težko najti. Na začetku je za malo adrenalina, namesto jutranje kave, poskrbel s kamenjem naložen dostop (zapuščina staljenega snega) do prvega varovališča pod vstopno zajedo. V dolgi zajedi s konstantnimi težavami (VI-) sem moral uporabiti skoraj vse trike postavljanja, da sem jo lahko prosto preplezal. Z manjšimi orientacijskimi dilemami sem po očitno malce težjem kaminčku priplezal do 'zanimive' police v levo, ki se zaključi z vzponom po gladki plošči, kjer baje od nedavnega manjka en ključen košček skale. No ja kakor za koga, meni je tam manjkalo kar nekaj priročnih koščkov skale in sem brez dileme izkoristil ponujeno železje v steni. Nadaljevanje smeri je plezal naprej Primož, ki je mojstrsko opravil s kamini, edino zajeda (VI+) tik pod vrhom Helbe ga je nekoliko namučila. V Skalaško smer smo prispeli še sredi dneva in se odločili, da se povzpnemo še navzgor do Skalaškega in naprej Gorenjskega turnca. Očitno se je sezona pričela tudi v Steni, saj smo se na Gorenjskem turncu vpisali v knjigo kot tretja naveza tistega dne oziroma osma v letošnjem letu. Slavi, ki že obvlada Čopov steber, naju nekako ni bila pri volji peljat v to smer tako, da smo s 1000 m Steno zaključili z izstopom čez Ladjo. Na vrhu Stene, kjer bi že prijal kakšen sončen žarek nas je sprejela megla in smo se zato hitro pospravili v dolino. Vseeno smo v Aljaževem domu za dve minuti zamudili večerjo, so nas pa nato le odrešili najhujše lakote z zajtrkom ob pol desetih zvečer.
