Prijetna poletna vremenska napoved za preteklo soboto mi je vzbujala samo eno željo – 'V hribe!' Vendar, kam? V izogib prometnemu kaosu zaradi 'putinomanije', se odločimo za skok k severnim sosedom.
Kljub zgodnji uri (na gorenjsko avtocesto pridrvimo okoli pol četrte zjutraj) moramo narediti ovinek preko Trbiža, saj so nesrečni turisti ujeti v 7-kilometrski Karavanški koloni. Naš cilj je bil 3232 metrov visoki Muntanitz, vsem nam nepoznan vrh, ki smo ga na zemljevidu našli slučajno. Vendar so nas slikovni zadetki na Googlu (predvsem impozantna podoba predvrha Kleiner Muntanitz) prepričali v to, da je ta gora definitivno vredna 250 km vožnje.
Roko na srce, kaj dosti več kot slikovnega materiala nismo preštudirali pred odhodom. To smo spoznali, ko smo si na parkirišču ob cesti Felbertauernstrasse (tik nad Matrei-om; le 1100 metrov nad morjem) oprtali (pre)težke nahrbtnike. Teža je bila nekoliko na račun sprva planirane dvodnevne ture, predvsem pa na račun naše neinformiranosti o (ne)snežnih razmerah na poti. Cepini so bili na ta pasje vroč dan tako le sijoča dekoracija na nahrbtnikih, da ne govorim o kapah, rokavicah in volnenih nogavicah v katerih so moja stopala prejela letno dozo savnanja. Po 200 višincev drgnenja zimskih gojzarjev po asfaltni cesti pa razočaranje – še eno parkirišče, za katerega nismo vedeli. Vendar smo se bodrili, da če si želiš goro zares zaslužiti, moraš nanjo iz podna! Pa smo šli, počasi a voljno, proti 2132 višinskih metrov oddaljenemu vrhu.
Pot je slikovita; sprva vijuga po gozdu, kjer prečka številne potočke (bolje da s sabo nosiš prazne flaške in jih sproti polniš!), nato pa vodi prek krasnih pašnikov do zadnjega vzpona pred kočo Sudetendeutsche Huette, pod katero se stikajo trije slapovi. Koča je na čudoviti lokaciji, ob majhnem jezeru, z razgledom ki jemlje dih. Prijazna oskrbnica nas pozdravi, a nam da vedeti, da brez rezervacije tu ne bomo mogli spati. Kaj pa drugega, saj smo izven slovanske cone, tu velja načelo 'Ordnung und Disziplin!' No, vsaj informacije o poti dobimo in iz nahrbtnikov lahko odvržemo nepotreben balast. Nato pa, olajšani bremen, kot ptički odfrčimo še zadnjih 600 višincev do vrha.
Pot nad kočo spominja na puščavo, po mivkastem melišču se vzpne na sedlo. Od tam pa sledi prijeten sprehod po grebenu do Kleiner Muntanitza. Spust s tega vrha je edini varovan predel na poti. S pomočjo jeklenice se spustimo po kratkem, a izpostavljenemu grebenu, ki v kopnih razmerah ni prav nič težaven. Za pet minut poplezavanja se človek res vpraša, če je vredno nositi čelado. Ob tej situaciji me prešini spomin na moj prvi vzpon na Triglav, kamor me je peljala mama pri 10-ih letih. Takrat smo se čudili Avstrijcem in Italijanom, zakaj za vraga potrbujejo čelade in varovalne pasove. Zdaj pa sem se znašla v obratni situaciji, ko so se v Avstriji čudili meni, ko si za 5 minutni spust natikam čelado na glavo. Pa vseeno, glava je le ena, čelad pa lahko zamenjaš kolikor želiš.
Po tem plezalnem vložku je do vrha Muntanitza zgolj par minut vzpona. Pogled nazaj je čudovit, to je panorama, ki nas je prepričala v vzpon. Tudi razgled na Großglockner in Großvenediger bi bil popoln, če se ne bi nekaj kuhalo v nebu. Zaradi sumljivih oblakov smo se kmalu vrnili proti koči.
Malo razočarani smo še isti dan krenili v dolino, saj smo načrtovali obisk še kakšnega bližnjega 3-tisočaka. S 'telečjimi nožicami' smo po žgočem soncu prisopihali nazaj do izhodišča.
Včasih paše iti v hribe že samo zaradi nadzemeljskega užitka, ko po dolgi turi težke gojzarje zamenjaš za japonke. Užitek je bil po več kot dvajsetih kilometrih hoje tak, da bi človek kar zavriskal. Po dolgi vožnji smo dan sklenili ob preverjeno dobri večerji v Boru v Kranjski Gori ter počakali na odprtje avtoceste in se napol v snu pripeljali nazaj v Ljubljano.
Muntanitz nam bo ostal v lepem spominu; še se vrnemo – ampak takrat v poletni garderobi!
