Vzponi, vzponi, ... (kolesarski, ne alpinistični)

Za letošnji dopust sva si omislila bolj šparovno varianto in se odločila, da ne bova matrala in futrala avta, ampak sebe. Pa sva šla s kolesi malo pogledat najine priljubljene kotičke po Sloveniji.
Pot se je začela na domačem dvorišču v Sodražici. Cesta naju je prvi dan peljala do Bloškega jezera, nato pa naprej v Cerknico ter čez Rakov Škocjan v Postojno. Tja sva prišla ravno v času za kosilo, nato pa počasi nadaljevala pot proti Predjami. Nekje v gozdu ob makadamski cesti, ki vodi v Podkraj, sva rekla, da je dovolj za en dan in postavila šotor.
Naslednje jutro sva se odpeljala proti Podkraju, nato pa je sledil carski spust do Cola in kavica v bližnji gostilni. Ko sva se okrepčala, sva se začela matrati s klanci in klančki, ki vodijo do Predmeje, nato pa še čez Golake v Lokve ter naprej v Čepovan ter Most na Soči. Od tam pa po magistrali do Tolmina, kjer sva tik pred dežjem v kampu Vili spet postavila potujočo hiško.
Naslednji dan naju je dež zadržal v kampu do kosila, tako da sva šele pozno popoldne krenila proti Bovcu. Mrak naju je ujel nekje za krajem Kal-Koritnica, tokrat sva prenočila tik ob Soči.
Četrti dan naju je čakal "veliki vzpon". Vršič bi nama kmalu vzel vso voljo, če si ne bi v Tičarjevem domu privoščila enega ornk kosila. Potem pa po granitnih kockah do Kranjske Gore ter po čudoviti kolesarski stezi do Mojstrane. Cilj dneva je bilo gostišče Psnak v Radovni, kjer si že tradicionalno privoščiva njihove palačinke. Prenočišče sva iskala nekoliko nižje v dolini in si v vetrovni noči našla odlično zavetrje med balvani.
V soboto sva že zgodaj odkolesarila proti Bledu. V Gorjah ravno razkopavajo cesto, pa se ne meniva za obvoze, ampak pičiva kar čez gradbišče. Fantje so celo tako prijazni, da nama pomagajo kolesa dvigniti čez jarke. V zahvalo jim pustiva čokolado. Z Bleda se usmeriva proti Lescam in Begunjam proti Tržiču, nato pa po vaških cesticah do Preddvora. Dan zaključiva v Zgornjem Jezerskem v kampu Stara pošta.
In kot nalašč pride nedelja. Ob nedeljah se ne dela. In tega sva se končno enkrat držala. Poležavanje, polnjenje želodčka, sprehajanje,... v glavnem regeneracija.
Sedmi dan štartava proti prelazu. Nato se spustiva do odcepa za Pavličevo sedlo in spet grizeva kolena. Pa spet spust do odcepa za panoramsko cesto na Podolševo in prijetno kolesarjenje po makadamu. Ker sva bila že rahlo naveličana, sva se odločila, da se namesto proti Koprivni odpraviva kar v Solčavo in po glavni cesti do Luč. Kmalu ugotoviva, da mogoče bi nama pa ratalo do večera priti že v Hrastnik, kjer je bila pri mojih domačih mišljena končna postaja. Do Prebolda je letelo ko sneta sekira. Tam nama lokalna stara mama svetuje obisk picerije Jajčka (priporočam) in ravno ko se napravljava za odhod, se ulije. In se izlije v 15 minutah. Sledi še zadnji juriš skozi Marija Reko na Vrhe in spust čez Čeče v Hrastnik.
Tako se je po sedmih dneh, osmih kavicah s smetano in 450km zaključila najina ekspedicija. Brez enega defekta in s totalno srečo z vremenom. Bolijo noge in bolita tazadnji, ampak je bilo vredno.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...