Za razliko od večine alpinistov, ki komaj čakajo zimo, bi jo jaz naraje prespal.
No, letos sem ubral drugo varianto in jo kot raca popihal na jug. Natančneje na otok La Palma, ki je med manj obiskanimi Kanarskimi otoki, kar pa še ne pomeni, da ni med najlepšimi.
Na relativno majhni površini najdeš vulkane, dolge plaže s temnim peskom, kaktuse, skalnate vrhove, potoke, pragozd, visokogorske iglaste gozdove, piratske zalive, strjene reke lave, navadne listnate gozdove, nasade banan, avokadov, papaj in še in še.
Kljub temu, da se najvišji vrh La Palme dviga na 2423 m, alpinizma na tem otoku ni prav dosti. Sicer je na otoku nekaj navrtanih športnih smeri, a namen prezimitve ni bilo plezanje, temveč kolesarjenje in uživanje v večni pomladi, po čemer Kanarski otoki slovijo.
Za mojo takratno kondicijo je bilo kolesarjenje tam v bistvu kar izziv, glede na to, da je otok pri svoji višini 2400 m širok v povprečju le kakšnih 30 km. Tako da je vožnja v klanec bolj kot ne pri hitrosti hitre hoje, gre pa zato navzdol toliko hitreje. ;) Pa vendar, če se dovolj dolgo matraš, se noge navadijo oz. bolje rečeno se psiha navadi, noge pač vedno bolijo.
Spusti so pa tukaj vsekakor nekaj drugega kot gozdne singlce, ki sem jih bil vajen iz Slovenije. Tukaj je namesto blata prah, namesto spolzkih korenin pa razrahljano ostro kamenje.
Hah, ko sem menjaval plašče na gumah, jih nisem toliko zaradi zlizanega profila, pač pa zato, ker so bile stranice plaščev narezane od ostrega kamenja. Tako da ja, padci brez zaščite niso priporočljivi.
Če vas zanima, kako izgleda to moje kolesarjenje bolj podrobno, si lahko pogledate oz. spremljate vse večje izlete tukaj.
Zraven odličnega terena za kolesarjenje, pa je seveda treba omeniti še večno pomlad. Čeprav je bilo to leto kar bolj kot ne večno poletje, saj je bilo v najhladnejših mesecih lepih 25C.
Tako kot raznoliko pokrajino ima otok tudi zelo raznoliko vreme. Na jugozahodnem delu otoka (zavetrna stran) je praktično vedno sonce, na vzhodni strani pa je pozimi kar pogosto oblačno ter višje tudi deževno. Midva sva seveda izbrala sončno stran, kjer sem lahko v pol leta deževne dni preštel na prste ene roke.
Ko se odpraviš na izlet, dejansko ne rabiš gledati vremenske napovedi, ker je vedno sončno. ;) No, razen če se odpraviš na vzhodno stran otoka.
Če je bilo kdaj sonca preveč, je pa 30 min peš hoje od doma ocean s stalnimi 18-22C, kjer se lahko ohladiš. Je pa kar malo bolj strašljivo plavati v Atlantiku, kot pa v našem Jadranskem morju. Sploh ob obali La Palme, kjer je le kilometer ali dva od obale globina morja že čez 1000 m, ribice pa v povprečju malo večje kot v Piranskem zalivu.
Seveda 7 mesecev, kolikor sva bila tam, težko povzameš z eno stranjo besedila, zato namesto nadaljnjega dolgovezenja raje pripnem malo več fotografij. Če vas zanima kaj več, pa je spodaj prostor za komentarje! :)
