V torek popoldne smo se končno odpravili plezat v Belo peč. Na seznamu je že več kot leto dni, a si prej nikakor nismo vzeli časa.
Prvo presenečenje je bilo še preden smo se odpravili, ko smo spoznali, da je stena na okoli 1500m, kar pomeni malo daljša in bolj strma pot ter večje možnosti za mraz ob primeru slabega vremena, mi pa opremljeni bolj kot ne za frikanje.
No na srečo nam razen plačljive zapornice na poti, nič drugega ni hotelo preprečiti plezarije
Ker smo se peljali ravno mimo MG Metal, smo na poti kupili še par res poceni klinov. Jaz jih sicer brez kladiva niti ne morem uporabiti, ampak če ne za drugo, bojo pa vsaj dobra obtežitev za trening ;)
Nejc je parkiral avto, Matevž pa nas je po markirani poti brez težav pripeljal do začetka smeri. Izbrali smo si Lomsko smer V/IV-V, katera je v večini III, le par odsekov recimo da je IV-V.
Po 8 mesečni pavzi zaradi La Palme (objava sledi), mi je bil kar zalogaj zaupati plezalkam. K zaupanju pa vsaj tretjina stopov na zemljo/travo in zaradi tega umazane plezalke, niso prav nič pomagale :D No ko ravno dobiš zaupanje v plezalke, ti pa tista velika šalca ali pa kar cela skala, ki si jo objel, ostane v rokah oz. se zamaje. Tako da ja, Lomska smer nima ravno kompaktne skale.
Vseeno je bilo užitek ponoviti vrvno tehniko in plezati v hribih. Brez težav smo prišli do vrha, si razpartizanili nektarine in se lotili spusta.
Zvezali smo obe vrvi, in metanje prepustili Nejcu. Ravno je imel navdih za okraševanje dreves in se preprosto ni mogel upreti, da ne bi okrasil bližnje "smrekice" ;) Kljub prelepim okraskom na drevesu, je sonce vseeno vztrajno zahajalo, tako da smo jih počasi pobrali iz drevesa in se odpravili v dolino.
Za slovo smo si med spustom vrgli še par kamnov na glavo, še enkrat plačali zapornico, ter se z novimi izkušnjami in nasmejanih obrazov odpravili domov.
Imam pa še eno nagradno vprašanje.
Kje v alpinizmu se lahko uporabi ta stavek: "Ti zlagi jest ti ga bom pa potegnu"?
In ne, ni to kar mislite, pokvarjenci!
