Kot naslov že sam pove vikend paket na Gran Paradisu 4061m, moj prvi štiritisočak in verjetno tudi eden izmed lažjih.
Na povabilo prijateljic sem se pridružila skupni turi. Naša pot se je začela v zgodnjih jutranjih urah, za ene bolj zgodaj za ene manj odvisno od kje smo štartali. Približno 700km dolga pot do vasice Pont na koncu doline Valsavarenche je kar hitro minila edino vreme nas je skrbelo saj smo imeli dež več kot polovico poti. Do izhodišča smo prispeli v soboto neki čez enajsto zjutraj. Sledil je hiter zbor, zadnji napotki, težki nahrbtniki na rame in po približno dveh urah hoje po prelepi pokrajini smo prispeli do Rifugio Vittorio Emanuele na višini 2735m. Vsaj zame je bilo prve muke konc "pretežek nahrbtnik", me je izučilo naslednjič bom dvakrat premislila kaj sabo vzet ... Privoščili smo si manjši počitek, kasneje opravili pregled opreme in naredili plan, da ne bi zjutraj izgubljali precej dragocenega časa. Okoli sedmih zvečer nas je že čakala večerja, ki smo jo kar hitro pospravili vase. Med tem časom se je koča začela polniti, ljudi iz vseh koncev, tudi Irce smo srečali, seveda pa je bilo največ sitnih Italijanov in prijaznih Francozov. Po večerji smo hitro smuknili v postelje v upanju, da ulovimo par urc spanca, saj budilka je zvonila zgodaj, že ob 2.30 zjutraj.
Hiter zajtrk, zadnji napotki, svetilke na glavo in smo šli. Pot ni bila preveč zahtevna, temperature lih taprave, na momente tudi preveč tople. Ure so hitro minevale in za nami se je že videl prvi svit in par turnih smučarjev, ki nas je prehitelo, ko smo prišli do grebena se nam je v daljavi pokazal ledenik, žal le za par minut, saj upanje, da bi se vreme polepšalo in zjasnilo je usahnilo. Po petih urah in pol nas je tik pod vrhom ujel tudi sneg, ki se je hitro topil zaradi visokih temperatur. Naša dva vodiča - alpinista sta pripravila in postavila vse potrebno tako, da smo mirno v dveh skupinah premagovali zadnje metre do vrha. Po pravici povedano tista megla mi je malo prav prišla, ker prepad pod mano, ko sem stala na ozki polički pod vrhom verjetno ni bil mačji kašelj. Hiter objem Marije na vrhu, slikica za spomin in hitro nazaj.
V navezi smo po treh urah muk končno prispeli nazaj do koče. Težavo je predstavljal moker sneg, ki se je ponekod udiral do kolen in nam otežil nalogo. Seveda pri premagovanju te ovire ni manjkalo smeha in reševanja nog globoko v snegu .... Manjši postanek pri koči, gasilsko fotografiranje in smuk dol. Po uri in pol smo prispeli nazaj do parkirišča, veseli da smo uspeli. Nekateri smo mal utrujene noge namočili v mrzli reki, prelep občutek. Za konec smo strnili nekaj misli se pohecali in odpravili proti domu.
zaključek ... odlično vodenje, super družba, nova prijateljstva, osvojen cilj, pa čimprej še na kakšen vrh
Posebne zahvale gredo Silvo Babič in Miha Zupan. Hvala celotni druščini Ajda, Benjamin, Niko, Klemen, Emina, Aleš, Petra, Nataša, Anja, Matija, Stane, Ivica, Maja, Nina in Zoran.
P.s. da ne bom vsakega posebej omenjala slike so last vseh zgoraj omenjenih!
"slike same po sebi povejo več kot tisoč besed"
