Dolgoletna želja smučanja po pršiču z vrha Špika ob sončnem zahodu, se je naposled uresničila! Po kar nekaj poskusih, ki so se končali s precej slabšimi razmerami kot bi si jih želeli, smo včeraj končno zadeli terno.
Najbolj zaslužna za uspešen izkupiček dne sta gotovo ratraka iz našega ljubega turistovskega društva, Duško in Neimenovani. Nepojemljiva kondicija in še bolj dodelan slog sta botrovala eni najlepše speljanih turnosmučarski gazi, kar sem kdajkoli hodil po njej, pa čeprav je terjalo 7 ur gaženja. Razmere so zelo pisane.
V eni fazi smo si rekli: “OK, ko prileti naslednji, obrnemo”. Prerez je bil sicer zadovoljiv, težava so bili plazovi, ki so jih sprožili projektili z okoliških sten in vesin, ki so se razvili v plazove mokrega snega. V dolini se je začelo zelo mokro in težko, potem pa vse bolje, nad 1500 m se je nekako pričel še svež sneg, ki ga je bilo nad 1700 m od 10-20 cm! Čeprav so vsi razen mene dvomili, da bo smuka ob sončnem zahodu fina, se je izkazalo, da smo imeli velikansko srečo. Prihod lepega vremena in bolj suhega zraka je najbrž botroval temu, da je sneg ostal rahel in pršičast in da je ob vsem vijuganju (razen vršnih 50 m) do nekje 1500 m n.m. pršelo kot januarja! Nepozabna avantura v čudovitem ambientu! Več na blogu.
