Škripanje bi večina lahko zamešala z ugodnimi razmerami in škripajočim snegom, a zajec tokrat tiči v drugem grmu... Ob prebujanju jutra sva se že ogrevala na dostopu pri svežih devetih stopinjah pod ničlo in se čudila slabi zimi... Namesto sprehajanja po grabnu so sledili ledni skoki skromni v debelini, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti. Pravi "stiropor" in škripavec se prične šele nad cca. 1700 m.nm. oziroma ob zadnjem skoku v Grapi med Babo in Ledinskim vrhom. Kaj sva plezala do stika z original smerjo še ne vem, vsekakor pa je smer ob trenutnih razmerah postregla z nekaj začimbicami, ki so ob boljši zimi verjetno prav simpatične.
