Zime oziroma konkretnih snežnih padavin vsaj zaenkrat za Slovenijo še ni na vidiku in tako smo izbrali nekaj pohodniško obarvanega. Mahnili smo jo raziskovat nad Martuljek! Na Rutarskem Vršiču še sploh nisem bil, čeprav sem ga večkrat opazoval s ptičje perspektive. Omejeni s časom povratka smo tako urno grizli kolena in se v osami, tako značilni za martuljške konce, v poldrugi uri razgledovali na Martuljško skupino gora. Po krajšem premoru smo nadaljevali po grebenu proti Kukovi špici in se ves čas spopadali s tipičnim "priboljški" teh krajev - nadležnim rušjem ter krušljivo skalo. Mr. Legenda je vmes obnovil svoje veščine drevolazenja, ki so ga v osnovni šoli skoraj stale ukora in izključitve. Prava škoda bi bila, če Slovenija zaradi tega športa plezanja po drevesih ne dobila inženirja elektrotehnike in specialista telekomunikacij!
Da bi ne hodili po isti poti nazaj smo si zamislili malo bolj avanturističen sestop v neznano, s krajšim odsekom poplezavanja s škrbine v grebenu navzdol, čez rušje in še več krušljive skale, od tam pa po predirajočem se snegu pomešanem s skalovjem nazaj proti Skočnikom. Mokri čevlji in nogavice ter od tekanja malo ošibena kolena niso nič v primerjavi s še svežimi spomini na prvo avanturo v martuljških gorah letos! PS: Robi tvojo polovico čevapčiča sem našel v tamalem stranskem žepku foto-nahrbtnika. Vrnem ob prvi priliki!
