Reševanje pod Begunjščico

Jutro se je pričelo lepo. Gosta megla se je nekje pri Kranju razkrojila in posijalo je sonce. Hitro smo bili mimo Tržiča na poti proti Prevali. Džanozo vselej pravi, da alpinist tam, kjer se vozi avto, nikdar ne hodi. S tem v mislih je prvi v naši številčni avto-karavani vozil po cesti proti Prevali... A glej ga zlomka! Na cesti je bilo z vsakim ovinkom više več ledu. Sprva je šlo za posamezne plate, više pa za komplet zaledenelo cestišče. No in tako je naneslo, da kar naenkrat 50 m nad nami vidim Džanozota, ki prešerno maha in krili z rokami. Nič novega: povožena srna, lep razgled, kaj zanimivega po radiu, nenavadno mesto za parkiranje... Ampak z mešanjem vetra ni skoparil niti Robi, kar mi je dalo mislit, da verjetno nekaj ne more biti kot običajno. Bliže kot smo bili, bolj jasno mi je postajalo, da eno kolo v zraku pač ni normalno parkiranje, s predpostavko, da nisi s Tadejem in njegovim gozdarčkom seveda. Pižojček je tako nemogočno lebdel v zraku, gravitacija pa ga je silila bočno v globok obcestni hudourniški jarek. Precej skrbi je bilo v zraku pri nekaterih prisotnih, ampak z Robijem na krovu, mi je bilo jasno, da je reševanje dobro tono in tristo kilogramov jeklenega konjička pač samo čas posla in sem si v glavi nastavil, da imamo časa do 10h, torej slabe tričetrt ure. Opravili smo ob 10:04, v kratkem pa je šlo za konstrukcijo, ki smo jo bili postavili pod avto na spodnji strani, da le-ta ni zgrmel po drsalnici v jarek, zadaj smo ga obtežili, jaz sem pa prevzel vlogo kaskaderskega šoferja in s skupnimi močmi smo ga postavili tja kamor sodi. Nazaj na cesto.
Hopla v pohodniška oblačila in že smo grizli v klanec pri obupno visokih temperaturah. Pravzaprav sem nazadnje tako zašvical enkrat poleti na poti proti bivaku II na Jezerih. Nenormalno - tole pravokotno sijoče kao zimsko sonce, ki te žge pri +9ºC! Vzpeli smo se po direktni poti s Prevale in se skrivali v senci dokler je šlo, vršna pobočja pa so hočeš nočeš izpostavljena sončni pripeki. Ljudi se navzgor ni manjkalo, navzdol pa sem imel celo nebo samo zase. V treh minutah sem po bližnjici z vrha do Podljubelja z vetrom v laseh odšibal po zraku in kratek, a čudovit dan v dobri družbi z zanimivim mini-inženirskim jutranjim vložkom je bil za nami!

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...