V strahu da bo prelepih dni za ta del leta prehitro konec, se odločimo za dopust sredi tedna in gremo plezat Virensa. V Koncu je avtomobilov manj kot prstov na eni roki, temperature pa že zjutraj za kratke rokave. Dostop je bil peklensko vroč, zelo primerljiv tistemu iz sredi poletja. Malo pred steno slišimo veseljaško kričanje iz okoliških gora in ugibamo ali se sliši iz Skute ali iz katere druge gore. Tokrat so smer ubrali po “lažji” varianti, uživaško plezanje prvih in zadnjih raztežajev, vmes pa podrtija. Zadnji raztežaj je bil težji kot ga nekateri pomnimo :). Veselje po preplezani smeri je bilo seveda neizmerno, je bila tudi Ninina najtežja smer v gorah do sedaj, kar doda veliko k veselju. Sestop po strmih travah mine zelo hitro in prav kmalu smo pri avtu, kjer pa slišimo da se je nekaj velikega zrušilo v smeri med Gamsovim Skretom in poti na Kokrško sedlo, bobnelo je cca 10 sekund.
Lani naj bi Jani peljal v Virensa Edija in Nino, vendar Nina ni mogla in je bil vabljen Martin, ki pa tudi ni mogel iti. Na koncu sta šla Edi in Tadej. Preko FB strani ugotovimo da je na Koglu kričal Tadej. Eno leto kasneje, vsi akterji, sredi tedna v isti smeri - zanimivo naključje. KSA imamo radi še zaradi tega, ker se po turi zmeraj gre v Valterja :).
