Kolegica me v začetku tedna sprašuje, če bi šel v četrtek na Triglav z njo. Glede na to da sem vedel da si je letos zelo želela na Jalovec, pa kar nekak nismo našli pravega trenutka, je bil moj odgovor enostaven in jasen. NE pozabi na Triglav, greva na Jalovec :-) Sprva je bila malce skeptična zaradi zimskih razmer a mi jo uspe prepričati.
Planiran zgoden start nama prepreči napačno nastavljena budilka, posledično se, s skoraj enourno zamudo a vseeno še v soju čelk, ogrevava po cesti proti Domu v Tamarju. Ta dolgočasna in nesmiselna pot mine relativno hitro in že se počasi a vztrajno dvigujeva proti melišču v smeri Ozebnika. Oba se strinjava, da nama ni za "vlačenje" po melišču do Kotovega sedla, zato skreneva na razpotju desno, proti bivaku. Tu je pot precej bolj zanimiva, dviguje se v ključih in hitro, nekaj odsekov je tudi zavarovanih z jeklenico. Kmalu opaziva bivak in tudi prvo sonce katero boža rob Kotovega sedla.
S soncem obsijana travica na Kotovem sedlu je videti zelo mamljivo, zato si tam privoščiva krajšo pavzo, da se malce okrepčava. Nadaljujeva po grebenu proti Jalovcu in kmalu naletiva na prve ostanke letošnjega snega. Temperature so nizke, področje v senci zatorej tudi vse pomrznjeno. Večino zasneženih delov obhodiva, a kmalu naletiva na kratek del, katerega se ni dalo. Iztek ni bil lep a ker je bilo le kakih pet korakov, vzamem cepin in vklešem stope in ga varno prečiva. Kmalu v nadaljevanju naletiva na precej večje zasneženo področje, tu si prvič in tudi zadnjič na vzponu nadeneva dereze. Preostanek poplezavanja do vrha mine brez posebnosti, nekaj jeklenic in klinov ter veliko izogibanja poledenelemu snegu na poti. Malce pod vrhom zagledava prvega in verjetno edinega obiskovalca Jalovca tega dne, poleg naju seveda.
Razgledu z vrha delajo moje fotke hudo krivico, bili so namreč fenomenalni. Videla sva vse do morja na jugu ter celotno verigo avstrijskih Visokih tur na severu, na zahodu italijanske Dolomite, da naših vršacev vse do KSA sploh ne omenjam. Na vrhu seveda pripada malica, fotkanje, vsrkavanje sončnih žarkov in vsesplošno sproščanje endorfinov. Idilo je rahlo kvaril le nežen severnik, ravno toliko, da so bili kratki rokavi za odtenek premalo.
Sestop v smeri Trente proti Jalovški škrbini je ena sama podrtija in v kombinaciji z južnim snegom nič prijetnega, a tudi to je del gorniške izkušnje. Do razpotja proti Zavetišču pod Špičko zaradi južne usmerjenosti ni bilo potrebe po zimski opremi, le malce nad vstopom v Ozebnik, kjer zavijeva pod ostenje Goličice in proti Jalovški škrbini, si ponovno nadeneva dereze in s cepinom nadaljujeva po poledeneli beli prevleki. Tu je področje v senci in navkljub sredini dneva (ura je bila okoli trinajste) je bilo še vedno vse pomrznjeno.
Čakala naju je le še simfonija železja po ostenju Goličice ter spust po jeklenicah Jalovške škrbine, na melišče v nadaljevanju poti bi pa najraje pozabil. V hipu sva pri Domu v Tamarju, kjer si privoščiva nekaj energije na žlico, sledi sprehod do v Planici parkiranega avta ter zaslužena tortica v Lunci pri Kranju.
