Danes zjutraj sem po včerajšnji turni turi z 2000 metrov višinske ter 10-imi urami hoje na Hochalmspitze (in to po le 2 urah spanja) upravičeno prespala odhod na Storžič...
Tako sem se nekoliko kasneje ponovno pridružila Maretu in Dušanu na domnevno kratki regeneracijski turi nad Zelenico.
Iz Ljubljane smo kot resni pohodniki štartali ob 9:30 in se že malo čez 10-to zagnali v Zeleniški klanec - Mare na smučkah, midva z Dušanom pa pešake. V Gojzarjih smo nato vsi trije družno nadaljevali od koče do Triangla, si zgoraj nataknili dereze, pospravili kodre pod čelade in jo mahnili proti testosteronskemu četvorčku - Na može.. Razen sončnega vremena so bile razmere bojda precej neugodne (premalo snega, da bi grabilo s cepini in derezami, vseeno pa dovolj, da sta se pod rokami na oprimkih krušila skala in led). Kljub temu je bilo nadvse prijetno in sproščeno ter pospremljeno z lepo energijo in čudovitimi razgledi. Sledil je zabaven spust po zasneženi grapi in hoja/smučanje do avta. Po končani regeneraciji smo se okrepčali še z zasluženim meskom in pirčkom in s tem sklenili yet another beautiful day...
Za to, da me kljub temu, da je bila to moja prva alpinistična izkušnja, ni bilo niti za trenutek strah, je nekoliko sicer krivo dejstvo, da sem bila pač v družbi 6-ih mož (dva živa + štirje skalnati na grebenu), v največji meri pa vsekakor Dušanova neverjetna sposobnost in smisel za vodenje…
