V jasni in hladni noči smo se že v ranem petkovem jutru zapodili po Nevejskem smučišču in ob svitu smo bili z Maretom in Dušanom že na sedlu Prevala. V povsem uničeni spodnji postaji žičnice Prevala smo, v zavetju pred naraščajočo močjo JZ vetra, čakali sončni vzhod.
Že prvi koraki po celem snegu so nam malo zbili moralo, saj je bil vsak korak sneg drugačen (mehko, trdo, skorja, poledenela skala, trava, ...). Prvi vzpon na greben se je po več poskusih končal z Maretovo krvavo glavo in mojo razbito ustnico. Ampak nismo obupali. Okrog vogala smo poskusili še enkrat in tokrat nas je Dušanova intuicija ter izkušnje le pripeljala na greben. Večinoma sipek sneg je bil cepinom kaj malo v oporo, tako da smo kopali do zmrznjene ruše, kjer so stroji odlično grabili. Na vrhu smo imeli fantastičen razgled, kjer bi se z lahkoto malo zasedeli, a močan veter nas je hitro prisilil v sestop. Tako, da smo bili na koncu pri avtu še pred temo in turo zaključili v dobrih enajstih urah.
