Preteklo oblačno soboto sva z Markom obiskala Vežico. Na dostopu iz Kamniške Bistrice sva iskala najlepšo pot in na koncu ubrala skrajno levo varianto steze, ki vsaj v zgornjem delu, razen nekaj redkih možicev skoraj ni kazala znakov človeške prisotnosti. Na vstopu v smer Geršak-Grčar naju je osvežila manjša ploha, zato sva se podala višje po melišču do vstopa v SZ raz. Ploha je sicer hitro minila, a spustila se je trdovratna megla, ki je vztrajala okrog naju ves čas plezanja. Plezanje v dobri skali je bilo sicer prijetno, v vidljivosti komaj deset metrov pa je bilo vseeno čutiti malo tesnobe.
Na vrhu smeri je za nekaj minut celo posijalo sonce, a ga je megla hitro zakrila, zato sva jo ubrala po najdaljšem a zanesljivem (poznanem) sestopu čez sedlo med Vršiči in Dedcem.
Ker sva SZ raz splezala sorazmerno hitro (2 uri) sva še nekaj časa razmišljala vsaj o spodnjem delu GG smeri pa sva jo nato k sreči pustila za kdaj drugič. Na sestopu v Kamniško Bistrico sva nato izbrala bolj uhojeno pot, ki pa je zahtevala celo nekaj vzvratnega plezanja (III) po suhi hudourniški strugi.
Na koncu naju je dež ujel pod marelo na vrtu pri koči v Kamniški Bistrici, sva bila kar zadovoljna da sva imela takrat v roki pivo in ne štrika.
